Raziskava, ki so jo nedavno izvedli v Van Goghovem muzeju, je pokazala, da je nizozemski slikar Vincent van Gogh v nasprotju s svojimi sodobniki podpisal presenetljivo malo slik. V desetletju umetniškega ustvarjanja je svoje ime zapisal le na 133 od 840 znanih slik, kar je približno 15 odstotkov.
Njegova razmišljanja o slikarski praksi razkrivajo kritično naravo
Raziskovalka Julia Engelmayer je svoje ugotovitve objavila v članku z naslovom Preprosto “Vincent”: Pregled Van Goghovih podpisanih slik, pri čemer se naslov navezuje na dejstvo, da se je Van Gogh skoraj vedno podpisoval le z imenom. Zunaj Nizozemske naj bi si namreč ljudje težko zapomnili ali izgovorili njegov priimek.
Največ o tem, zakaj je Van Gogh podpisal le del svojega opusa, pa je po pisanju časopisa Art Daily mogoče izvedeti v njegovih pismih. Njegova razmišljanja o slikarski praksi namreč razkrivajo njegovo izredno kritično naravo in sam je v času svoje kariere večino svojih del smatral kot vajo ali pripravo. To tudi pojasnjuje, zakaj pred letom 1884 ni podpisal nobene slike, čeprav je z oljem začel slikati že leta 1881. Risbe je začel podpisovati že prej.
Njegove komercialne ambicije so se po prihodu v Pariz povečale
Ko je prišel v Pariz, so se povečale njegove komercialne ambicije, prav tako pa tudi število podpisanih del. Kmalu po prihodu v Arles, ko je imel pariški umetnostni trg še vedno svež v spominu, je redno podpisoval svoje slike. Ko se je njegovo duševno zdravje poslabšalo, pa se je število podpisov znatno zmanjšalo.
Van Gogh je pogosto podpisal slike, ki jih je podaril družinskim članom in prijateljem. Slik, ki jih je naslikal po grafičnih predlogah Milleta, Rembrandta in Delacroixa, običajno ni podpisal. Izjema je slika Pieta (po Delacroixu) iz leta 1889, ki je nastala kot darilo za njegovo sestro Willemien.
V redkih primerih je podpis uporabil, da je sliki dodal poseben poudarek
Pogosto je podpisal tudi dela, ki jih je naslikal v sklopu izmenjav s svojimi umetniškimi prijatelji. Lep primer je njegovo tihožitje z naslovom Trije pari čevljev iz leta 1886, ki ga je z avstralskim umetnikom Johnom Petrom Russellom zamenjal za svoj portret, ki ga je naslikal Russell. Na sliki namreč ni samo en, ampak kar dva podpisa. Eden je majhen in komaj viden, vrezan v barvo v Van Goghovem značilnem slogu, drugi v zgornjem desnem kotu pa je izpisan z velikimi tiskanimi črkami in v pisavi, ki zelo spominja na Russellovo. Zakaj je Russell morda sam dodal ta podpis, ostaja neznano. Morda ni mogel razbrati Van Goghovega podpisa ali pa se mu je zdel preveč skromen in se je odločil, da bo imenu svojega prijatelja namenil bolj vidno mesto.
V redkih primerih je Van Gogh podpis uporabil, da je sliki dodal poseben poudarek. Kot primer Art Daily navaja sliko z naslovom Morska pokrajina blizu Les Saintes-Maries-de-la-Mer iz leta 1888. Ker ni bil zadovoljen z barvno shemo, je, kot je napisal bratu, v spodnji levi kot namestil zelo drzen rdeč podpis, saj si je želel “rdeče note v zeleni”.
Po sprejemu v ustanovo je njegova samozavest postopoma upadala
Če na eni strani Van Goghov podpis njegovim delom daje dodatno dimenzijo, pa je na drugi strani pomembna tudi njegova odsotnost. Mnoge poznejše mojstrovine so namreč ostale nepodpisane. Po sprejemu v ustanovo v Saint-Remyju leta 1889 je njegova samozavest postopoma upadala in v tem obdobju ni podpisal skoraj nobene od svojih slik. V Auversu je le na eno sliko zapisal Vincent – na portret, ki ga je podaril svojemu modelu Adeline Ravoux.
Kot še piše Art Daily, je iz van Goghovih pisem razvidno, da je podpisoval slike, na katere je bil še posebej ponosen, kot sta Jedci krompirja iz leta 1885 in Sončnice iz leta 1889. Jedce krompirja je štel za svoje prvo mojstrovino. Sliki se je posvečal več tednov, podpisal se je na hrbtni strani stola na levi, je pa danes njegov podpis še komaj viden.
