Srednjeveški rokopisi niso pomembni le zaradi besedil, ki so jih zapustili naši predniki. Raziskovalci so v njihovih straneh odkrili genetske sledi smrtonosnega virusa, ki je stoletja ogrožal ovčje črede. Pergament, na katerem so pisane številne stare knjige, je namreč izdelan iz živalskih kož, v njem pa se je ohranila DNK virusa osepnic pri ovcah oziroma ovčjih koz.
Nova raziskava, objavljena v reviji Science Advances, je znanstvenikom omogočila vpogled v približno 3500-letno zgodovino virusa. Raziskovalci so iz srednjeveških rokopisov pridobili 21 starodavnih genomov virusa, vzorce pa so primerjali tudi z DNK, pridobljeno iz ostankov ovac iz bronaste dobe.
Rezultati kažejo, da ima bolezen zelo dolgo zgodovino in da so njeni začetki tesno povezani z razvojem reje ovac. Virus naj bi se v svojo specifično obliko, prilagojeno ovcam, razvil približno pred 5000 leti, v času, ko so ljudje začeli ovce intenzivneje vzrejati predvsem zaradi volne.
Ena srednjeveška knjiga predstavlja vzorec celotne živinorejske populacije
Pergament je bil izdelan iz živalskih kož, predvsem ovčjih, kozjih in govejih. Kože so pred izdelavo pergamenta več dni namakali v apnu, nato pa jih očistili, strgali in raztegnili. Kljub temu se je v materialu ohranilo dovolj biološkega materiala, da so raziskovalci stoletja pozneje lahko identificirali ne le živalsko vrsto, iz katere je bil pergament izdelan, temveč tudi povzročitelje bolezni, ki so prizadeli živali.
Raziskovalci so vzorce pridobivali z nežnim drgnjenjem strani z radirkami. Iz materiala, ki se je nabral na radirkah, so nato izolirali DNK. »Izkazalo se je, da je pergament izjemno dober ohranjevalec tovrstnih bioloških podatkov,« je povedala zgodovinarka Joanna Story z Univerze v Leicesterju, ki je sodelovala pri raziskavi.
Po njenih besedah ena sama srednjeveška knjiga predstavlja skoraj nekakšen vzorec celotne živinorejske populacije. Za izdelavo velikega rokopisa je bilo namreč potrebnih več deset, pri največjih biblijah pa celo več sto živalskih kož. »Ko primete knjigo, pravzaprav držite v rokah čredo ovac ali čredo goveda,« je pojasnila Story.
Bolezen danes skoraj izkoreninjena, a še ni povsem izginila
Ovčje koze so zelo nalezljiva virusna bolezen, ki lahko povzroči velike izgube v čredah. Bolezen se hitro širi med ovcami in lahko prizadene celotne regije. Poleg poginov zmanjšuje tudi proizvodnjo volne, mesa in mleka, zato so bili njeni izbruhi v preteklosti za kmetijske skupnosti resna gospodarska grožnja.
Najstarejši znani pisni opisi bolezni segajo v čas rimskega cesarstva. Rimski zapisi iz prvega stoletja našega štetja omenjajo izbruhe, pri katerih so se na živalih pojavile značilne pustule oziroma gnojni izpuščaji.
V srednjem veku je zapisov še več. O izbruhih so pisali v različnih kmetijskih besedilih in računovodskih dokumentih iz Francije, Španije in Anglije. V 17. stoletju se je število zabeleženih izbruhov v Franciji zmanjšalo, nato pa se je bolezen znova pogosto pojavljala v 18. in 19. stoletju. V številnih primerih je bila smrtnost v čredah zelo visoka. V Veliki Britaniji se je bolezen znova pojavila leta 1847.
Danes je bolezen v številnih delih Evrope večinoma izkoreninjena, vendar še vedno ni izginila. Lanski izbruhi v Grčiji so pokazali, da lahko virus tudi danes povzroči velike izgube v ovčereji.
Virus so našli v znamenitih rokopisih
Raziskovalci so vzorce zbrali iz številnih pomembnih srednjeveških zbirk. Med drugim so pregledali rokopise, ki jih hranijo univerze Yale, Cambridge in University College Dublin, pa tudi Corpus Christi College, Lambeth Palace Library in Trinity College.
Med analiziranimi deli so bili tudi deli 15. stoletja starega Speculum Historiale, rokopisi iz Clairvauxa, fragmenti evangelijskih besedil iz 9. stoletja, psalter Achadeus iz 9. stoletja, Trinity Gospels iz začetka 11. stoletja, Lambethova biblija in približno 1000 let stari Yorkški evangeliji.
V nekaterih rokopisih so virusno DNK našli na več straneh. To kaže, da niso šlo zgolj za naključno onesnaženje, temveč je precej verjetno, da so bile za izdelavo pergamenta uporabljene kože živali, ki so bile okužene z virusom.
Najstarejši dokazi segajo v bronasto dobo
Raziskovalci niso ostali pri srednjeveških rokopisih. Da bi zgodovino virusa pomaknili še dlje v preteklost, so analizirali tudi zobe ovac, najdene na arheoloških najdiščih v Rusiji in Kazahstanu. Zobje so za takšne raziskave posebej uporabni, saj lahko v njih ostane ohranjena DNK nekdanjih okužb tudi več tisoč let. Najstarejši vzorci v raziskavi segajo približno v leto 1700 pred našim štetjem. Skupaj so znanstveniki pridobili 21 starodavnih genomov virusa, ki pokrivajo obdobje od bronaste dobe do zgodnjega novega veka.
S primerjavo teh genomov z genomi iz srednjeveških pergamentov so lahko sledili razvoju virusa skozi tisočletja. Genetske analize kažejo, da se je linija virusa, ki je vodila do današnjega virusa ovčjih koz, ločila nekje med približno 11.500 in 3700 leti. Razvoj specifičnega virusa ovčjih koz pa naj bi se zgodil pred približno 5000 leti.
Časovno se to ujema z velikimi spremembami v načinu reje ovac. Arheološki dokazi kažejo, da so ljudje na evrazijskih stepah v tem obdobju začeli ovce intenzivneje vzrejati in upravljati predvsem zaradi proizvodnje volne.
Večje črede in večja gostota živali so ustvarile idealne pogoje za širjenje virusa. Poleg tega so bili pastirji bronaste dobe zelo mobilni, zato so se lahko okužbe skupaj s čredami hitro širile na nova območja. »Če so ovce intenzivneje upravljali in jih vzrejali za proizvodnjo volne, je to morda delovalo kot katalizator za širjenje ali razvoj virusa,« je pojasnil genetik Kevin Daly z University College Dublin, ki je vodil raziskavo.
Veliko odkritje za znanstvenike
»Zapisovanje starodavne DNK povzročiteljev bolezni je popolnoma spremenilo naše razumevanje nalezljivih bolezni v preteklosti, zdaj pa kaže, da lahko tudi pergament ohrani DNK živalskih povzročiteljev bolezni,« je dejal Louis L’Hôte z University College Dublin.
Po njegovih besedah bi lahko arhivi in knjižnice po vsem svetu vsebovali genetske sledi nekdanjih izbruhov bolezni pri živalih. To bi lahko znanstvenikom omogočilo, da primerjajo starodavne in sodobne različice virusov ter bolje razumejo, kako se bolezni razvijajo, širijo in prilagajajo svojim gostiteljem.
