Ko Sveto pismo opisuje roje kobilic, ki prekrijejo deželo in uničujejo rastlinje, ne gre za izmišljeno žival. Puščavska kobilica (Schistocerca gregaria) je resnična vrsta, ki živi predvsem v sušnih in polsušnih območjih Afrike, Bližnjega vzhoda in jugozahodne Azije. Njena posebnost pa je, da se lahko posamezne kobilice v določenih okoliščinah spremenijo v del ogromnega roja.
Ena vrsta, dve zelo različni obliki življenja
Ko je kobilic malo, živijo samotarsko. Takšne živali se med seboj izogibajo, so manj aktivne in imajo običajno bolj neopazno, rjavkasto obarvanost. Ko pa se zaradi ugodnih razmer njihovo število poveča, začne prihajati do gostejšega stika med posameznimi kobilicami. Takrat se lahko sproži pojav, ki ga znanstveniki imenujejo fazni polifenizem oziroma prehod med samotarsko in rojevsko fazo.
Pri tem se ne spremeni njihova vrsta. Gre za isto vrsto žuželke, ki se zaradi okoljskih razmer začne drugače obnašati in sčasoma doživi tudi fiziološke in morfološke spremembe.
Preobrazba se lahko začne v samo nekaj urah
Raziskave puščavskih kobilic so pokazale, da lahko že nekaj ur intenzivnega stika z drugimi kobilicami povzroči izrazito spremembo vedenja. Samotarske živali, ki so se prej izogibale drugim, postanejo bolj aktivne in jih začnejo privlačiti pripadniki iste vrste. Pri procesu sodelujejo tudi živčni mehanizmi, med drugim serotonin.
Če se visoka gostota populacije nadaljuje, se spremembe stopnjujejo. Kobilice postanejo bolj družabne, njihovo vedenje se usklajuje, mladi osebki pa lahko tvorijo goste premikajoče se skupine, odrasle živali pa leteče roje. Zato je predstava, da se »navadna« kobilica nenadoma pojavi kot del ogromnega roja napačna.
Zakaj jih je lahko naenkrat toliko?
Po ugodnem deževju v sicer sušnih območjih se pojavijo rastlinje in primerni pogoji za razmnoževanje. Število kobilic lahko nato zelo hitro naraste. Organizacija FAO navaja, da se lahko pri zaporednih ugodnih generacijah njihovo število eksponentno poveča. Ko je gostota dovolj velika, se samotarski način življenja začne spreminjati v rojevskega. Narava tako iz posameznih, skoraj neopaznih žuželk ustvari eno najbolj spektakularnih množičnih pojavnosti v živalskem svetu.
Zato so bili roji kobilic v starodavnih družbah tako uničujoč pojav. FAO ocenjuje, da lahko roj na površini enega kvadratnega kilometra v enem dnevu zaužije toliko hrane kot približno 35.000 ljudi.
