Otroci odraščajo z zasloni: kdaj običajna uporaba postane problem?

Pametni telefon je danes pogosto prva stvar, ki jo otrok vidi zjutraj, in zadnja, ki jo odloži zvečer. Med šolskimi obveznostmi, videoposnetki, igrami in pogovori s prijatelji lahko ure pred zaslonom minejo skoraj neopazno. Starši medtem pogosto ne vedo več, kje se konča običajna uporaba tehnologije in kje se začne težava.

Zasloni sami po sebi niso sovražnik otroštva. Otrokom omogočajo učenje, ustvarjanje, druženje in dostop do informacij. Težava nastane, kadar začnejo izpodrivati spanje, gibanje, odnose in dejavnosti, ki so pomembne za zdrav razvoj.

Podatki kažejo, da razlogov za skrb ne manjka. Nacionalni inštitut za javno zdravje opozarja na naraščanje problematične uporabe digitalnih tehnologij med mladimi. Pomembno pa je razlikovati med veliko časa pred zaslonom in vedenjem, ki ga otrok ne more več dobro nadzorovati.

Ko telefon ni več samo telefon

Za odrasle je telefon pogosto orodje. Z njim preverimo elektronsko pošto, uredimo opravke ali se dogovorimo za srečanje. Otrokom in mladostnikom pomeni še precej več.

Na njem so prijatelji, šolske skupine, glasba, igre, videoposnetki in občutek pripadnosti. Če se pogovor v razredu nadaljuje na družbenih omrežjih, je odklop lahko podoben izključitvi iz družbe.

Zato preprosta prepoved pogosto ne reši vsega. Otrok lahko telefon odloži, vendar še vedno občuti strah, da bo kaj zamudil. Lahko se boji, da bodo prijatelji brez njega sprejeli pomembno odločitev. Včasih ga skrbi tudi, da bo naslednji dan v šoli ostal brez skupne teme.

Digitalno okolje tako ni več ločen svet, v katerega otrok vstopi samo za zabavo. Je del njegovih odnosov in vsakdanjega življenja.

Slovenski podatki kažejo, da težava ni zanemarljiva

Raziskava HBSC, ki spremlja zdravje in vedenje šolskih otrok, je leta 2022 zajela skoraj 280.000 mladih, starih 11, 13 in 15 let, iz 44 držav in regij. Med njimi je bila tudi Slovenija.

Po podatkih, ki jih povzema NIJZ, je delež mladostnikov z znaki problematične uporabe družbenih omrežij v sodelujočih državah in regijah narasel s sedmih odstotkov leta 2018 na enajst odstotkov leta 2022.

Problematična uporaba pomeni več kot pogosto preverjanje telefona. Vključuje težave pri nadzoru uporabe in negativne posledice, ki jih mladostnik kljub temu nadaljuje.

Podatki kažejo tudi na težave pri igranju videoiger. V raziskavi je 34 odstotkov mladostnikov navedlo vsakodnevno igranje. Med tistimi, ki so igrali, jih je 22 odstotkov na dan igranja temu namenilo vsaj štiri ure.

Znaki problematičnega igranja so bili prisotni pri 12 odstotkih mladostnikov. Pogosteje so jih zaznali pri fantih kot pri dekletih.

Pomembno je poudariti, da ti podatki opisujejo mednarodno raziskavo, ne zgolj slovenskih otrok. Vendar tudi ugotovitve za Slovenijo kažejo na porast uporabe digitalnih medijev med mladimi.

Koliko časa pred zaslonom je preveč?

Na to vprašanje ni mogoče odgovoriti samo z eno številko. Pomembni so starost otroka, vsebina, namen uporabe in vpliv na vsakdanje življenje.

Ura kakovostne izobraževalne vsebine ni enaka uri neskončnega drsenja po kratkih videoposnetkih. Prav tako ni vseeno, ali otrok igra igro s prijatelji ali več ur ostaja sam pred zaslonom.

Svetovna zdravstvena organizacija za najmlajše priporoča zelo omejeno uporabo zaslonov. Za otroke, stare od dveh do štirih let, smernice priporočajo največ eno uro sedečega časa pred zaslonom na dan, manj pa je bolje.

Pri starejših otrocih in mladostnikih je treba upoštevati celoten življenjski slog. Tudi kadar uporaba ni problematična, mora ostati dovolj prostora za gibanje, spanje, šolo in druženje v živo.

NIJZ staršem svetuje, naj postavijo jasna pravila. Pomembno je tudi, da otroci ne uporabljajo zaslonov tik pred spanjem in med obroki.

Zakaj je tako težko nehati?

Digitalne platforme tekmujejo za našo pozornost. Obvestila, všečki, novi videoposnetki in nagrade v igrah spodbujajo uporabnike, da se vračajo.

Otrok pogosto ne ve, kaj ga čaka za naslednjim klikom. Morda bo sledil zabaven posnetek, sporočilo prijatelja ali pomemben trenutek v igri. Prav nepredvidljivost lahko spodbuja nadaljnjo uporabo.

Kratki videoposnetki so zasnovani tako, da jih lahko gledamo skoraj brez premora. Ko se eden konča, se naslednji začne že v trenutku. Otrok se zato ne odloča vedno znova, ali želi nadaljevati. Pogosto preprosto ostane pred zaslonom.

Pri igrah je lahko razlog drugačen. Otrok želi dokončati nalogo, doseči novo raven ali ostati del ekipe. Če odide sredi igre, lahko razočara prijatelje ali izgubi napredek.

Zato ukaz “Samo ugasni telefon” včasih ne doseže želenega učinka. Bolj pomaga, če otrok razume, zakaj potrebuje mejo in kaj lahko počne namesto tega.

Posledice se lahko pokažejo tudi zunaj spleta

Prekomerna uporaba zaslonov lahko vpliva na več področij otrokovega življenja. Ena največjih težav je spanje. Otrok, ki zvečer dolgo gleda videoposnetke ali igra igre, pogosto težje pravočasno odloži napravo.

Pomanjkanje spanja lahko vpliva na razpoloženje, zbranost in šolsko delo. Če otrok zaradi telefona redno spi premalo, se posledice lahko pokažejo tudi v razredu.

Težava je lahko tudi pomanjkanje gibanja. Čas, ki ga otrok preživi sede pred zaslonom, je čas, ki ga ne nameni igri na prostem, športu ali drugim dejavnostim.

Družbena omrežja lahko dodatno obremenijo samopodobo. Mladostniki se primerjajo z vrstniki in ljudmi, ki jih spremljajo na spletu. Fotografije so lahko skrbno izbrane, obdelane ali prikazujejo le najboljše trenutke.

Otrok lahko zato dobi občutek, da so vsi drugi lepši, uspešnejši in bolj priljubljeni. Število všečkov lahko začne razumeti kot merilo lastne vrednosti.

Vendar ni pošteno trditi, da zasloni nujno povzročajo duševne težave. Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da je odnos med digitalno uporabo in duševnim zdravjem zapleten. Težave lahko povečajo uporabo spleta, ta pa lahko nekatere težave še okrepi.

Kako prepoznati, da je uporaba postala problem?

Najpomembnejši znak ni nujno število ur, temveč izguba nadzora in posledice.

Starše lahko zaskrbi, če otrok kljub dogovorom vedno znova podaljšuje uporabo. Pozorni naj bodo tudi na to, ali zanemarja prijatelje, hobije, šolske obveznosti ali spanje.

Pomembno je opazovati, kaj se zgodi ob prekinitvi. Če je otrok občasno razočaran, to samo po sebi še ne pomeni zasvojenosti. Če pa so konflikti stalni in otrok zaradi naprave opušča skoraj vse druge dejavnosti, je smiselno ukrepati.

O težavi se je najbolje pogovoriti brez sramotenja. Namesto očitkov lahko starši vprašajo, kaj otrok na telefonu najraje počne in zakaj mu je tako težko prenehati.

Če težave vztrajajo, se stopnjujejo ali vplivajo na otrokovo zdravje, je smiselno poiskati strokovno pomoč. Prvi korak je lahko pogovor s pediatrom, šolsko svetovalno službo ali strokovnjakom za duševno zdravje.

Meje potrebujejo tudi odrasli

Otrokom težko razložimo, zakaj morajo odložiti telefon, če sami med večerjo preverjamo elektronsko pošto. Družinska pravila so učinkovitejša, kadar veljajo za vse člane gospodinjstva.

Pomaga lahko, če telefoni ponoči ostanejo zunaj spalnic. Družina se lahko dogovori tudi za obroke brez zaslonov in skupne dejavnosti, pri katerih naprave niso potrebne.

Pomembno je, da prepovedi ne postanejo edini odgovor. Otroci potrebujejo tudi privlačne alternative. To so lahko šport, družabne igre, glasba, ustvarjanje ali čas s prijatelji.

Starši lahko skupaj z otrokom določijo, kdaj bo uporabljal telefon in katere aplikacije so primerne njegovi starosti. Pravila naj bodo razumljiva, dosledna in prilagojena njegovemu razvoju.

Cilj ni otroštvo brez tehnologije, temveč zdrav odnos do tega

Digitalni svet ne bo izginil. Otroci ga bodo uporabljali pri učenju, delu in odnosih, zato je pomembno, da se ga naučijo uporabljati varno.

Cilj ni, da bi vsako minuto pred zaslonom razumeli kot napako. Pomembneje je, da otrok zna prepoznati, kdaj mu naprava koristi in kdaj mu jemlje čas za druge stvari.

Zdrave navade se ne oblikujejo čez noč. Nastajajo skozi pogovore, jasne meje in zgled odraslih.

Ko otrok odloži telefon, mu moramo ponuditi tudi nekaj, zaradi česar bo z veseljem ostal zunaj digitalnega sveta. Včasih je to skupna igra, včasih pogovor, včasih pa preprosto občutek, da ima nekdo zanj čas.