Če bi morali na hitro našteti pet slovenskih jedi, bi se verjetno začelo precej predvidljivo.
Potica. Kranjska klobasa. Prekmurska gibanica. Štruklji. Morda še jota, pa še tu ne bi bili čisto prepričani.
In prav tu postane slovenska kulinarika zanimiva. Ne zato, ker bi imeli eno samo jed, ki bi predstavljala celotno državo. Ravno nasprotno. Slovenija je majhna, vendar ima izjemno raznoliko kulinarično tradicijo.
Uradno govorimo o 24 gastronomskih regijah in več kot 400 značilnih lokalnih in regionalnih živilih, jedeh ter pijačah.
Torej ne, slovenska kuhinja ni samo nedeljska goveja juha s kosom potice za povrh.
Čeprav je tudi to precej dober začetek.
Potica je skoraj slovenska osebna izkaznica
Če bi morali izbrati eno samo slovensko jed, bi bila potica zelo resna kandidatka.
Gre za tradicionalno pecivo iz kvašenega testa, ki ga nadevamo in zvijemo. Pripravljamo jo po vsej Sloveniji, pri čemer imajo različni kraji svoje različice.
Med bolj prepoznavnimi je pehtranova potica. Poznamo pa tudi orehovo, rozinovo, pehtranovo s skuto in druge različice. Slovenska potica ima celo evropsko zaščito kot zajamčena tradicionalna posebnost.
In še ena zanimivost.
Potica ni bila vedno samo sladka.
Poznamo tudi slane različice. Med njimi sta ocvirkovka in špehovka, ki sta bili značilni predvsem za določena obdobja in območja. Tako da lahko naslednjič, ko nekdo reče, da je potica samo tista z orehi, mirno začnete predavanje.
Ali pa ga raje povabite na kos.
Kranjska klobasa je veliko več kot klobasa
Kranjska klobasa je verjetno ena redkih slovenskih jedi, za katero skoraj ni treba razlagati, od kod prihaja.
Je tudi zaščiten slovenski proizvod z zaščiteno geografsko označbo. Njena tradicionalna izdelava je vpisana tudi v register nesnovne kulturne dediščine. Ob njej pogosto pomislimo na kislo zelje, gorčico in kos kruha.
Toda prav kislo zelje in kisla repa sta pomemben del slovenske kulinarične tradicije. Obe živili sta bili nekoč predvsem praktični način shranjevanja zelenjave čez zimo.
Preko tega pa pridemo do jedi, ki je danes marsikdo ne bi več znal pripraviti brez recepta.
Jote.
Jota je dokaz, da Slovenci znamo narediti odlično kosilo iz zelo preprostih stvari
Krompir, fižol, kislo zelje ali repa in nekaj dodatkov. Na papirju nič posebnega.V loncu in na krožniku pa zelo okusno.
Jota je značilna predvsem za zahodni del Slovenije in ima več regionalnih različic. Podobno velja za številne slovenske enolončnice. Na uradnem turističnem portalu med značilnimi slovenskimi jedmi na žlico omenjajo tudi obare, mineštre, joto in ričet.
Ni treba, da je jed draga, zapletena ali sestavljena iz desetih eksotičnih sestavin, da postane del kulinarične dediščine. Včasih je dovolj lonec. In nekdo, ki zna vanj dati prave stvari.
Od Prekmurja do Bele krajine
Potem pa Slovenijo začnemo gledati po regijah.
Na vzhodu imamo prekmursko gibanico. To ni samo <2slovenska sladica<2, ampak zelo konkretna regionalna posebnost.
Tradicionalna prekmurska gibanica je sestavljena iz štirih nadevov. To so skuta, mak, orehi in jabolka. Leta 2022 je bila priprava prekmurske gibanice vpisana tudi v register nesnovne kulturne dediščine.
V Beli krajini imamo belokranjsko pogačo.
Na Idrijskem idrijske žlikrofe.
V Savinjski dolini zgornjesavinjski želodec.
Na Krasu kraški pršut, kraško panceto in kraški zašink.
V Prlekiji prleško tünko.
Na območju Ptuja pa ptujski lük.
To niso samo jedi, ki jih je nekdo pred leti razglasil za “tradicionalne”. Številna slovenska živila imajo danes tudi evropske zaščitne oznake. Mednje sodijo na primer kranjska klobasa, kraški pršut, prekmurska šunka, prleška tünka in ptujski lük.
In kaj se dogaja na Primorskem?
Tam bi lahko slovenskemu jedilniku dodali povsem drugo poglavje.
Oljčno olje., ribe, školjke, kraške mesnine, teran …
Slovenska kulinarika je namreč tudi mediteranska. Piranski brancin je del slovenske gastronomske prepoznavnosti. Enako velja za kalamare in klapavice.
To je zanimivo predvsem zato, ker bi si človek ob besedni zvezi “tradicionalna slovenska hrana” mogoče predstavljal samo nekaj težkega; krompir, zelje, meso in kruh.
Toda potem se spomnimo, da imamo morje in nenadoma slovenska kuhinja dobi precej drugačen okus.
Štruklji: jed, ki si zasluži več pozornosti
Štruklji so še ena jed, pri kateri pogosto pozabimo, kako polna je pravzaprav naša tradicija.
Lahko so kuhani, pečeni ali pripravljeni na druge načine. Poznamo številne nadeve, med drugim skutnega, orehovega, jabolčnega in pehtranovega.
Prav skutni štruklji so vključeni tudi v slovensko kulinarično piramido. Ta med najbolj reprezentativne slovenske jedi in pijače uvršča še kranjsko klobaso, kislo zelje in repo, prekmursko gibanico, slovensko potico, piranskega brancina, kalamare, klapavice ter vino.
Štruklji so torej veliko več kot tista jed, ki jo naročimo na planinski koči, ko ne vemo, kaj bi drugega.
Čeprav je tudi to povsem legitimen način uživanja štrukljev.
Zakaj potem pogosto mislimo, da nimamo svoje hrane?
Morda zato, ker smo navajeni nanjo, zato je ne opazimo.
Francoz bo ponosen na rogljiček. Italijan na testenine. Španec bo brez težav našteval njihove klasike.
Mi pa bomo rekli:
“Ah, mi imamo pa po malo vsega.”
In to je pravzaprav res.
Slovenija leži na stičišču različnih evropskih kulturnih in geografskih območij. Na naši kuhinji so se zato skozi zgodovino poznali alpski, panonski, kraški in sredozemski vplivi.
Toda iz tega ni nastala brezlična mešanica, nastala je precej posebna kombinacija. Slovenija je dokaz, da lahko ima ista država jedi, ki so si med seboj skoraj popolnoma različne.
V Prekmurju je gibanica.
Na Krasu pršut.
V Istri oljčno olje in ribe.
Na Gorenjskem žganci.
Na Štajerskem bučno olje.
V Idriji žlikrofi.
In vse to je Slovenija.
Najboljši del slovenske kuhinje je morda ravno skromnost
Veliko tradicionalnih slovenskih jedi je nastalo iz tega, kar je bilo pri roki.
Krompir. Moka. Zelje. Repa. Fižol. Mleko. Jajca. Skuta. Ajda.
Danes so te sestavine popolnoma običajne.
Včasih pa je bilo pomembno, kaj lahko človek pridela, shrani in uporabi čez zimo. Zato so nastale jedi, ki niso bile nujno namenjene fotografiranju za družbena omrežja.
Bile so namenjene temu, da se je družina najedla in prav zato je slovenska tradicionalna hrana pogosto tako domača. Ni narejena zato, da bi nas impresionirala, narejena je zato, da bi nam bilo dobro in nasitno.
Kaj bi torej morali uvrstiti na slovenski “must eat” seznam, ko vas naslednjič obišče kdo iz druge države?
Če bi sestavljali seznam jedi, ki jih mora človek poskusiti, preden lahko reče, da pozna slovensko kulinariko, bi bilo kar težko ostati pri petih. Za začetek bi lahko izbrali kranjsko klobaso, joto, štruklje, potico, prekmursko gibanico in idrijske žlikrofe.
Potem dodamo belokranjsko pogačo.
Kraški pršut.
Zgornjesavinjski želodec.
Prleško tünko.
Kislo zelje in repo.
Žgance s kislim mlekom.
Na obali pa še ribo, školjke in dobro oljčno olje.
Mogoče smo samo pozabili pogledati na svoj krožnik
Slovenska kuhinja ni ena sama jed ampak je zbirka številnih regionalnih zgodb, receptov in navad, ki so se prenašali iz generacije v generacijo.
Zato je morda čas, da tradicionalne slovenske hrane ne razumemo samo kot nekaj, kar pride na mizo za božič ali veliko noč.
Jota je lahko čisto navadna sredina večerja, štruklji niso rezervirani za planinsko kočo, kranjska klobasa ni samo spremljava kislemu zelju in potice ni treba čakati do praznikov.
Če imamo več kot 400 značilnih jedi in pijač, je precej škoda, da se vedno znova spomnimo samo treh.
Naslednjič, ko boste stali pred hladilnikom in razmišljali, kaj bi jedli, poglejte slovenske recepte in najverjetnege imate sestavine že doma.
