Ko govorimo o slovenski samooskrbi, ne govorimo več samo o tem, koliko hrane pridelamo doma, ampak tudi o tem, kako varna je država v času kriz. Zadnja leta so pokazala, kako hitro lahko pride do težav v dobavnih verigah. Slovenija ima sicer dolgo tradicijo kmetovanja, raznoliko pokrajino in številne kakovostne kmetijske površine, vendar pri nekaterih pomembnih živilih še vedno ostaja precej odvisna od uvoza.
Kje smo danes?
Podatki kažejo, da Slovenija pri nekaterih živilih dosega visoko stopnjo samooskrbe, pri drugih pa je precej bolj odvisna od tujine. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bila država v zadnjih letih najbolj samooskrbna pri mleku, jajcih in mesu, medtem ko je bila pri zelenjavi, sadju in žitih odvisnost od uvoza precej večja.
To pomeni, da bi lahko morebitne motnje na evropskem ali svetovnem trgu najbolj vplivale prav na živila, pri katerih domača proizvodnja ne zadostuje potrebam prebivalstva. Slovensko kmetijstvo ima pri povečanju samooskrbe več izzivov. Eden največjih je razdrobljena struktura kmetij. Velik del slovenskih kmetij je majhnih, zaradi česar težje konkurirajo večjim proizvajalcem iz tujine, ki lahko zaradi večjega obsega proizvodnje dosegajo nižje stroške. Po drugi strani pa manjše kmetije pomembno prispevajo k ohranjanju podeželja, obdelanosti krajine in lokalne ponudbe hrane.
Strateški načrt skupne kmetijske politike 2023–2027 za Slovenijo določa ukrepe za doseganje ciljev evropske skupne kmetijske politike (SKP). Namenjen je podpori razvoja slovenskega kmetijstva, podeželja ter prilagajanju na prihodnje izzive.
Načrt temelji na treh glavnih ciljih:
- povečanje konkurenčnosti in odpornosti kmetijskega sektorja,
- varovanje okolja in podnebja,
- spodbujanje skladnega razvoja podeželja.
Cena domače hrane
Ena izmed največjih ovir za večjo uporabo domače hrane je cena. Slovenski potrošniki pogosto poudarjajo, da želijo kupovati lokalne izdelke, vendar pri nakupu velikokrat odločajo predvsem stroški. Domača proizvodnja je zaradi višjih standardov, manjšega obsega pridelave in stroškov dela pogosto dražja od uvožene hrane. Prav zato povečanje samooskrbe ni odvisno samo od kmetov, ampak tudi od odločitev potrošnikov. Država je v zadnjih letih povečala podporo kmetijstvu predvsem prek skupne evropske kmetijske politike. Med cilji so izboljšanje konkurenčnosti kmetij, pomoč mladim prevzemnikom kmetij, spodbujanje trajnostne proizvodnje in krepitev lokalnih prehranskih verig. Slovenija bo v okviru načrta skupne kmetijske politike do leta 2027 za različne ukrepe namenila več milijard evrov evropskih in nacionalnih sredstev.
Podnebje kot nov izziv
Prihodnost slovenske samooskrbe bo močno povezana tudi s podnebnimi spremembami. Sušna obdobja, ekstremne temperature, neurja in poplave lahko močno vplivajo na pridelek. Kmetje se zato vse pogosteje soočajo z vprašanjem, kako pridelati dovolj hrane v razmerah, ki so manj predvidljive kot nekoč.
Pomemben del rešitve bi lahko predstavljala večja podpora lokalnim dobavnim verigam. Če se povežejo kmetje, javni zavodi, trgovci in potrošniki, lahko več domače hrane ostane v Sloveniji. Posebej pomembna je oskrba šol, vrtcev in drugih javnih ustanov, kjer lahko država z naročili vpliva na večjo uporabo lokalno pridelanih živil.
Več kot le hrana
Večja slovenska samooskrba ne pomeni, da bi se država lahko popolnoma zaprla pred tujimi trgi. Slovenija zaradi svoje velikosti nikoli ne bo proizvajala vse hrane, ki jo prebivalci potrebujejo. Cilj je predvsem, da ima dovolj močno domačo proizvodnjo pri ključnih živilih in da v kriznih razmerah ni popolnoma odvisna od drugih držav.
