Suša predstavlja vse večji izziv za vrtičkarje in kmete, zato je pomembno, da se na pomanjkanje vode pripravimo pravočasno. Kot poroča maribor24.si, je o načinih učinkovitejšega zadrževanja vode v tleh spregovorila dr. Ana Vovk, strokovnjakinja za geografijo in univerzitetna predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru.
Namakanje ni vedno dovolj
Namakanje je pogosto predvsem odziv na že nastalo sušo. Takrat pa lahko vode primanjkuje tudi v vodotokih, vodnjakih, zbiralnikih in namakalnih sistemih, zato niti sodobna oprema ne zagotavlja uspešne pridelave.
Po navedbah strokovnjakinje bi morali več pozornosti nameniti preventivnim ukrepom, ki omogočajo, da tla sprejmejo čim več padavinske vode, jo zadržijo in postopoma oddajajo rastlinam. Pomembno je torej razmišljati ne le o tem, kako vodo dovesti do rastlin, temveč tudi o tem, kako preprečiti njeno nepotrebno odtekanje in izhlapevanje.
Celoten članek lahko preberete tukaj.
Zdrava tla bolje zadržujejo vodo
Osnova prilagajanja na sušo so zdrava tla z dobro strukturo in dovolj organske snovi. Ta izboljšuje sposobnost tal za zadrževanje vode, spodbuja delovanje mikroorganizmov in prispeva k dolgoročni rodovitnosti.
Vsebnost organske snovi lahko povečamo z dodajanjem komposta, dobro uležanega hlevskega gnoja in rastlinskih ostankov. Pomagajo tudi zeleno gnojenje, pokrovni posevki in vračanje rastlinske biomase na njive. Takšni ukrepi izboljšujejo strukturo tal in ustvarjajo ugodnejše razmere za razvoj korenin.
Pomembno je tudi, da tal ne obdelujemo po nepotrebnem. Pogosto in globoko oranje lahko poškoduje njihovo strukturo, pospeši razgradnjo organske snovi ter zmanjša sposobnost zadrževanja vode. Primernejši so plitva obdelava, neposredna setev in ohranjanje pokritosti tal.
Zastirka zmanjšuje izhlapevanje
Eden najpreprostejših ukrepov za ohranjanje vlage je zastiranje tal s slamo, senom, listjem, sekanci ali drugimi primernimi rastlinskimi ostanki. Zastirka zmanjšuje neposredno izhlapevanje vode, preprečuje pregrevanje tal, blaži temperaturna nihanja in omejuje rast plevelov.
Poleg tega ščiti površino pred močnim dežjem, ki lahko poškoduje strukturo tal in povzroči erozijo. Voda zato lažje pronica v globlje plasti, kjer je rastlinam na voljo dlje časa.
Debelino zastirke je treba prilagoditi uporabljenemu materialu. Slama in drugi suhi, zračni materiali se lahko uporabijo v debelejšem sloju, svežo travo pa je bolje dodajati postopoma in v tanjših plasteh, saj se lahko sicer zbije in začne gniti. Zastirko je priporočljivo položiti na vlažna tla, okoli stebel rastlin pa pustiti nekaj prostora, da se prepreči zastajanje vlage.
Kako lahko zmanjšamo odtekanje vode?
Na nagnjenih zemljiščih je pomembno upočasniti površinsko odtekanje vode. Pri tem lahko pomagajo zatravljeni pasovi, mejice, vegetacijske pregrade, travne mulde in manjše zadrževalne kotanje. Ti ukrepi omogočajo, da se voda enakomerneje razporedi po površini in postopoma ponikne v tla.
Vegetacijski pasovi imajo tudi širši okoljski pomen. Zmanjšujejo erozijo in izgubo rodovitne zemlje ter zagotavljajo življenjski prostor opraševalcem in drugim koristnim organizmom.
Pomembno je tudi premišljeno gnojenje. Mineralna gnojila rastlinam zagotavljajo hranila, vendar sama po sebi ne povečujejo vsebnosti humusa in sposobnosti tal za zadrževanje vode. Zato je smiselno dati prednost organskim gnojilom in kompostu, mineralna gnojila pa uporabljati glede na analizo tal in dejanske potrebe rastlin.
Raznolike zasaditve so lahko odpornejše
Pri prilagajanju na sušo pomembno vlogo igra tudi izbira rastlin. Različne vrste imajo različno globoke korenine, zato lahko učinkoviteje izkoriščajo vodo in hranila iz različnih plasti tal. Višje rastline lahko delno senčijo nižje, zmanjšujejo vpliv vetra in ustvarjajo ugodnejšo mikroklimo.
Med koristnimi pristopi so mešani posevki, kolobarjenje, pokrovne rastline ter zasaditev dreves in grmovnic. Takšni sistemi so lahko odpornejši na vremenske ekstreme kot površine, na katerih raste samo ena vrsta poljščine.
Posebno pozornost je treba nameniti monokulturni pridelavi. Velike površine ene same poljščine, na primer koruze, so lahko del leta izpostavljene soncu in eroziji, zlasti kadar so tla gola in ni ustreznega kolobarjenja. Težava ni nujno v posamezni rastlini, temveč predvsem v načinu pridelave, ki ne vključuje dovolj ukrepov za zaščito tal.
Kaj lahko naredimo na domačem vrtu?
Veliko ukrepov je mogoče izvesti tudi na manjšem vrtu in brez večjih finančnih vložkov. Gredice lahko prekrijemo z zastirko, na tla dodajamo kompost, rastlinske ostanke pa namesto odvažanja uporabimo za zaščito površine ali jih kompostiramo.
Po spravilu pridelka je priporočljivo, da tal ne puščamo golih. Posejemo lahko pokrovne rastline oziroma rastline za zeleno gnojenje, na primer facelijo, deteljo, grašico ali rž. Njihova rast pomaga varovati površino, korenine pa prispevajo k ohranjanju strukture tal.
Pri obdelavi je pomembno tudi preprečevanje zbijanja zemlje. Po gredicah zato ne hodimo po nepotrebnem, poti pa uredimo ločeno in jih prekrijemo s primernim materialom. Če so tla zbita, jih lahko ob ustrezni vlažnosti previdno zrahljamo, ne da bi pri tem obračali plasti zemlje.
Vodo lahko zadržujemo tudi z oblikovanjem plitvih kotanj okoli sadnih dreves ali z usmerjanjem padavinske vode na vrtne površine. Na pobočjih lahko manjši prečni zemeljski ali drugi primerni pragovi upočasnijo odtekanje.
Zbiranje deževnice in učinkovito zalivanje
Pomemben ukrep je zbiranje deževnice v sodih, cisternah ali drugih primernih zbiralnikih. Na večjih površinah lahko uporabimo tudi zadrževalne bazene in mlake, ki ob obilnejših padavinah začasno zadržijo vodo, v sušnem obdobju pa jo je mogoče uporabiti za zalivanje, kadar je to primerno.
Kadar je namakanje potrebno, je bolje zalivati temeljito in neposredno ob koreninah kot pogosto površinsko škropiti. Tako lahko zmanjšamo izgube zaradi izhlapevanja. Kapljično namakanje je mogoče kombinirati z zastirko, ki dodatno ščiti tla pred izsuševanjem.
Čas zalivanja in količino vode je treba prilagoditi vrsti tal in potrebam rastlin. Peščena tla vodo zadržujejo slabše, medtem ko glinasta tla zahtevajo počasnejše dovajanje vode. Zalivanje je praviloma smiselno opraviti v hladnejšem delu dneva, ko je izhlapevanje manjše.
Mokri zadrževalniki in modrozelena infrastruktura
Mokri zadrževalniki, kot so mlake, ribniki in bajerji, pomagajo zadrževati vodo ob obilnih padavinah ter zmanjšujejo hiter površinski odtok. Hkrati lahko prispevajo k ohranjanju vode v prostoru in zagotavljajo življenjski prostor številnim rastlinskim in živalskim vrstam.
Z njimi je povezana tudi modrozelena infrastruktura, ki združuje vodne površine in naravne zelene elemente. Na vrtovih jo lahko vključimo z zbiranjem deževnice, zasaditvijo dreves, ureditvijo deževnega vrta in uporabo prepustnih poti. Na kmetijskih zemljiščih so pomembni vegetacijski pasovi, travne mulde in manjši zadrževalniki, v naseljih pa drevoredi, parki, zelene strehe in prepustne površine.
Takšni ukrepi pomagajo zadrževati vodo tam, kjer pade, zmanjšujejo pregrevanje okolice in prispevajo k večji odpornosti na sušo, vročinske valove in obilne padavine.
Na sušo se je treba pripraviti pravočasno
Kot izhaja iz pogovora za maribor24.si, prilagajanje na sušo zahteva kombinacijo več ukrepov. Med najpomembnejšimi so izboljšanje kakovosti tal, povečanje vsebnosti organske snovi, uporaba zastirke, zmanjšanje intenzivne obdelave, raznolike zasaditve in zbiranje deževnice. Veliko teh ukrepov lahko izvedemo že jeseni, ko imamo čas pripraviti vrtove in kmetijske površine na prihodnjo rastno sezono.
