Nova ameriška protiteroristična strategija administracije predsednika Donald Trump je v mednarodni javnosti sprožila val opozoril zgodovinarjev, pravnikov in organizacij za človekove pravice. Razlog ni zgolj agresivna zunanjepolitična retorika, temveč predvsem dejstvo, da dokument med “teroristične grožnje” prvič umešča tudi “radikalno pro-transgender ideologijo”, antifa gibanja in levi politični ekstremizem.
V dokumentu prav tako omenja strategije proti centralni evropi in drugim celinam, več si lahko preberete tukaj (povezava). Sama ideja je pripisana Sebastjanu Groka, ki deluje kot višji direktor za boj proti terorizmu in kot desna roka pomočnika predsednika.
Gre za premik, ki ga številni strokovnjaki označujejo kot izredno nevarnega. Odpira vrata uporabi državnega varnostnega aparata proti političnim in družbenim skupinam znotraj države.
“Mapiranje članstva” in “nevtralizacija” ideoloških skupin
Eden najbolj kontroverznih delov dokumenta govori o potrebi po “hitri identifikaciji in nevtralizaciji” skupin, ki jih strategija opisuje kot anti-ameriške, anarhistične in “radikalno pro-transgender”. Dokument izrecno omenja tudi uporabo orodij pregona za “mapiranje članstva” in povezav teh organizacij.
To pomeni, da država določenih skupin ne obravnava več zgolj kot političnih nasprotnikov ali družbenih gibanj. Vidi jih kot potencialne notranje sovražnike.
To je ključna točka alarma. Kp država začne ideološko pripadnost obravnavati kot vprašanje nacionalne varnosti, se meja med demokracijo in političnim pregonom začne hitro brisati.
Našli vas bomo in vas bomo ubili, sporočilo Trumpa iz dokumenta.
Kaj sploj je antifa?
Antifa oziroma “anti-fascist” je širok, aktivistični izraz za posameznike ter skupine, ki nasprotujejo fašizmu, neonacizmu in skrajno desnim ideologijam.
Ne gre za enotno organizacijo ali formalno gibanje z vodstvom. Je skupek različnih kolektivov in aktivistov, ki delujejo predvsem skozi proteste, organiziranje proti skrajni desnici in politični aktivizem. Kritiki antifa-gibanj opozarjajo predvsem na primere nasilnih protestnih taktik ali vandalizma, podporniki pa jih opisujejo kot obliko organiziranega protifašističnega odpora.
Pomen izraza “radikalno pro-transgender ideologija”
Izraz nima akademske ali pravne definicije in se najpogosteje uporablja v politični retoriki, predvsem konservativnih ali desničarskih gibanj.
Običajno označuje stališča ali aktivizem, ki zagovarjajo pravice trans oseb.
Kritiki izraz pogosto uporabljajo pejorativno za opis idej, ki jih vidijo kot preveč ideološke ali vsiljene, medtem ko podporniki poudarjajo, da gre predvsem za boj za človekove pravice.
Trans osebe postavljene ob bok ISIS-u in Al Kaidi
Dokument v isti kategoriji našteva narkokartele, islamistične teroristične organizacije, “nevarne leve ekstremiste”, ter “radically pro-transgender” gibanja.
Takšna retorika ni nedolžna.
V politični zgodovini so režimi zelo pogosto najprej ustvarili občutek notranje grožnje, določeno skupino ljudi so predstavili kot nevarnost za narod, kulturo ali varnost države. Šele nato so sledili represivni ukrepi.
Prav zato številni zgodovinarji opozarjajo, da dokument uporablja logiko, značilno za zgodnje faze avtoritarnih in fašističnih sistemov. Ustvarjajo “notranjega sovražnika”, uporabljajo militariziran politični jezik in ustvarjajo idejo “civilizacijskega boja”.
Na vsezadnje pa legalizirajo državni nadzora nad ideološkimi skupinami.
Zgodovinska vzporednica, ki je ni mogoče ignorirati
Primerjava z nacizmom ni zgolj retorična provokacija. Gre za zgodovinsko dejstvo, ki ga potrjujejo arhivi in raziskave.
Eden prvih organiziranih nacističnih napadov po prihodu Hitlerja na oblast leta 1933 je bil usmerjen prav proti raziskovalcem spolnosti in trans osebam.
Nacisti so napadli berlinski Institut für Sexualwissenschaft, ki ga je vodil seksolog Magnus Hirschfeld. Bil je eden prvih svetovnih centrov za raziskovanje spolne identitete in zdravstveno pomoč trans osebam. Institut so izropali, arhive uničili, več deset tisoč knjig, raziskav in medicinskih zapisov pa javno zažgali.
To ni bila naključna tarča.
Napad na trans in queer skupnosti je bil del širšega projekta “čiščenja” družbe pred identitetami, ki jih je nacistični režim označil za degenerirane ali nevarne.
Retorika “notranjega sovražnika” je vedno nevarna
Ključni problem takšnih dokumentov ni zgolj politična polarizacija, ampak dejstvo, da začne država določene skupine opisovati z jezikom vojne.
Strategija večkrat uporablja izraze kot nevtralizacija, uničenje sovražne skupine in protiameriške ideologije.
To ni običajen politični diskurz demokratične države. Zgodovina kaže, da takšna retorika skoraj vedno vodi v širitev nadzora, omejevanje državljanskih pravic in normalizacijo represije.
Porast nasilja nad trans osebami že zdaj narašča
Organizacije za človekove pravice že več let opozarjajo, da politična demonizacija LGBTQ+ skupnosti neposredno vpliva na povečanje nasilja.
Po podatkih Human Rights Campaign nasilje nad trans osebami v ZDA ostaja na rekordno visokih ravneh, še posebej v obdobjih intenzivne politične retorike proti trans skupnosti.
Podobno opozarja tudi Amnesty International, ki poudarja, da označevanje LGBTQ+ ljudi kot “grožnje družbi” pogosto služi kot uvod v institucionalno diskriminacijo in družbeno legitimacijo nasilja.
To ni več običajna politična debata
Vprašanje je, kako daleč lahko gre država, ko začne politične identitete obravnavati kot varnostno grožnjo. Še posebej, ko začne ideološke skupine umeščati v okvir protiterorizma in uporabljati jezik vojne proti lastnim državljanom.
Demokracije praviloma ne razpadejo v enem dnevu.
Erozija se začne postopoma. Najprej z retoriko, nato z redefinicijo sovražnika, potem pa z normalizacijo izrednih ukrepov.
In prav zato številni zgodovinarji opozarjajo, da takšni dokumenti niso zgolj politični manifesti, temveč opozorilni znak premika proti avtoritarnemu modelu oblasti.
