Pred 125 leti je Ljubljana dobila prvi tramvaj v Ljubljani, ki je 6. septembra 1901 prvič zapeljal po mestnih ulicah. Električni tramvaj je pomenil pomembno novost v mestnem prometu, njegovi vozniki pa so morali hitrost določati kar po občutku.
Začetki, tehnične posebnosti in mešani odzivi prebivalcev
To je bil izjemen mejnik za mesto pod takratnim županstvom Ivana Hribarja, saj je nova pridobitev postopoma nadomestila dotedanji promet s fijakarji in kočijaži ter postavila temelje za hiter urbanistični razvoj. Ob tej obletnici so v javnem podjetju Ljubljanski potniški promet v prostoreh Remize LPP pripravili slavnostni dogodek, na katerem so obudili spomin na pestro preteklost ter predstavitvi načrte za prihodnost.
Uvedba prve električne železnice na Slovenskem je med prebivalci vzbudila izjemno zanimanje. Tramvaj je predstavljal prvovrstno tehnično čudo, saj so si ga ljudje prihajali ogledovat od blizu in daleč. O izjemnem zanimanju priča podatek, da so že prvi dan obratovanja prodali kar 6400 vozovnic. Prva vozila so bila rdeče-bele barve, poganjala pa jih je enosmerna napetost 500 voltov. Dosegala so za tiste čase znatno hitrost do 15 kilometrov na uro. Tramvaji so bili dvosmerni, kar je pomenilo, da se na končnih postajah niso obračali, temveč je zadnji del enostavno postal sprednji. Naenkrat je posamezno vozilo lahko prepeljalo približno 20 potnikov, poroča portal Zgodovina.si.
Vozniki hitrost vožnje določali kar “po občutku”
Zanimivost takratnega upravljanja je bila tudi ta, da vozniki v kabini niso imeli merilnika hitrosti, temveč so hitrost vožnje določali po občutku. Če je vozilo zamujalo, je voznik hitrost povečal, na to pa je pešce in potnike opozarjal z zvoncem. Upravljanje je bilo razmeroma enostavno, saj je voznik uporabljal le dve ročici. Eno za uravnavanje hitrosti in drugo za vklop ter določanje smeri vožnje.
Kljub začetnemu navdušenju pa so se kmalu pokazale tudi nekatere praktične nevšečnosti. Pomembnejši meščani so si prizadevali, da bi bila postajališča umeščena neposredno pred njihove hiše. Prvotno omrežje je merilo le 5220 metrov ter je obsegalo tri proge, 13 pogonskih vozil, eno prikolico in delovno vozilo. Promet je potekal po dveh voznih redih: poletni je trajal od 6.00 do 22.00, zimski pa se je začel in končal pol ure prej, pri čemer so intervali znašali med 7,5 in 15 minut.
Prehod pod mestno upravo, razcvet in prihod trolejbusov
Ljubljanski tramvaj je bil v prvem obdobju v lasti zasebne delniške družbe. Ker pa podjetje vozil ni ustrezno vzdrževalo, so ta postajala vse bolj dotrajana. Leta 1927 je sistem odkupila mestna uprava, nakar so vozila temeljito obnovili in jih prebarvali v prepoznavno belo-zeleno kombinacijo. Sledila je močna širitev sistema. Omrežje se je razširilo na več kot 21 kilometrov skupne dolžine, vozni park pa je štel 53 pogonskih vozil in 19 potniških prikolic. V tem obdobju so zgradili tudi novo remizo v Šiški, ki se je med domačini usidrala pod imenom Tramvajkomanda, še navaja Zgodovina.si.
Po koncu druge svetovne vojne so se zaradi pospešene rasti mesta in povečanja cestnega prometa začele kazati resne omejitve tramvajskega omrežja. Težavo so predstavljali predvsem dotrajani tiri, nizke hitrosti in nezmožnost prepeljevanja vse večjega števila potnikov. Mestni svet se je zato odločil za postopno ukinitev prog. Leta 1951 so po mestu prvič zapeljali trolejbusi. To so avtobusi na električni pogon, iz katerih izhaja še danes uveljavljen pogovorni izraz »”rola”.
Zadnji ljubljanski tramvaj je svojo vožnjo opravil 20. decembra 1958. Ob njegovem slovesu se je v središču mesta zbrala velika množica prebivalcev. Fran Milčinski – Ježek pa je, oblečen v cesarja Franca Jožefa, vodil celo simbolični pogreb. Tudi obdobje trolejbusov ni trajalo dolgo, saj so se pri starejših vozilih kmalu pojavile tehnične težave s prebijanjem izolacije. Leta 1971 so jih tako povsem nadomestili klasični avtobusi, ki so prevzeli vlogo hrbtenice javnega prometa.
Se bodo tramvaji vrnili v Ljubljano?
Danes javno podjetje Ljubljanski potniški promet z mrežo mestnih in medkrajevnih linij povezuje Ljubljano ter celotno širšo regijo. Zgodba o javnem prevozu pa se ni gradila le z vozili, temveč predvsem z generacijami voznikov, sprevodnikov, vzdrževalcev in prometnikov, ki so desetletja skrbeli za delovanje sistema.
V zadnjih letih se v javnosti znova pojavljajo razmisleki o morebitni ponovni uvedbi tramvajskega prometa, vsaj v strogem mestnem središču, saj mnogi menijo, da bi to mestu povrnilo poseben zgodovinski čar. Po 125 letih se tako razvojni krog na svojevrsten način vrača k svojim začetkom. Leta 1901 se je zgodba začela z električnim pogonom in prav električna energija ponovno postaja eden osrednjih temeljev prihodnosti ljubljanskega potniškega prometa.
Preberite še: Sabotaže na slovenskih železnicah in porast vandalizma
