Banane iz Ekvadorja, paradižnik iz Španije, riž iz Italije, avokado iz Peruja. Nakupovalni vozički slovenskih potrošnikov so polni hrane, ki je prepotovala več sto ali celo več tisoč kilometrov, preden je pristala na trgovskih policah. Kaj bi se zgodilo s Slovenijo brez zunanjega uvoza hrane? Bi trgovine ostale prazne že po nekaj dneh ali bi Slovenija lahko sama poskrbela za svoje prebivalce? Nekaterih živil pri nas pridelamo dovolj, pri drugih pa smo skoraj povsem odvisni od tujine.
Čeprav se tega pogosto sploh ne zavedamo, velik del hrane, ki jo vsak dan kupujemo, prihaja iz tujine. Dovolj je že sprehod skozi oddelek s sadjem in zelenjavo. Pozimi prevladujejo izdelki iz Španije, Italije, Grčije in Nizozemske, skozi vse leto pa na police prihajajo tudi živila z drugih celin.
Prve bi izginile prav tiste dobrine, ki jih Slovenija skoraj ne prideluje ali pa jih pridelamo premalo. Banane, citrusi, avokado, riž, številne vrste rib in morski sadeži bi zelo hitro postali težko dostopni. Podobno bi se zgodilo z marsikaterim predelanim izdelkom, katerega sestavine ali surovine prihajajo iz tujine.
Pri nekaterih živilih smo močni
Slovenija je pri določenih skupinah živil precej uspešna. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bila lani stopnja samooskrbe pri žitih 81 odstotkov, pri mesu 79 odstotkov, pri jajcih 87 odstotkov, domača proizvodnja mleka pa celo presega domačo porabo. Povsem drugačna slika je pri sadju, kjer je stopnja samooskrbe znašala le 27 odstotkov, ter pri zelenjavi, kjer je dosegla 37 odstotkov.
To pomeni, da bi kruh, mleko ali številni mlečni izdelki ostali dostopni precej dlje kot marsikatero sadje ali zelenjava. Največje spremembe bi občutili predvsem pri raznolikosti ponudbe. Police bi bile še vedno založene, vendar precej drugače, kot smo jih vajeni danes.
Nazaj k sezoni
Morda bi največjo spremembo opazili prav pri svojih prehranskih navadah. Zadnja desetletja smo se navadili, da lahko skoraj vsak dan v letu kupimo enako hrano. Jagode januarja, paradižnik februarja ali grozdje marca se zdijo nekaj povsem običajnega.
Brez uvoza bi bilo tega hitro konec in prehrana bi znova postala sezonska. Pozimi bi bilo na voljo manj sveže zelenjave in sadja, več prostora na krožnikih pa bi dobili krompir, zelje, repa, fižol, jabolka iz skladišč ter živila, ki jih domači pridelovalci lahko zagotovijo tudi v hladnejšem delu leta. To bi bila velika sprememba za potrošnike, a ne nujno slaba. Starejše generacije se še dobro spominjajo časov, ko je bila prehrana precej bolj odvisna od letnih časov kot danes.
Lekcija zadnjih let
Epidemija covida-19, vojne in motnje v svetovnih dobavnih verigah so pokazale, da popolnoma samoumevne oskrbe s hrano ni. Čeprav v Sloveniji ni prišlo do pomanjkanja osnovnih živil, so številni prvič pomislili, kako zelo je sodoben način življenja odvisen od neprekinjenega pretoka blaga.
Prav zato se v zadnjih letih vse pogosteje govori o prehranski varnosti in pomenu domače pridelave. Vsak hektar obdelane zemlje, vsak sadovnjak in vsak lokalni pridelovalec pomenijo večjo odpornost države v času morebitnih kriz.
