Če imate občutek, da danes skoraj ni več sprehoda po gozdu brez strahu pred klopi, si tega ne domišljate. Številni ljudje so prepričani, da so se klopi “nenadoma pojavili”, nekateri celo verjamejo, da so jih ljudje umetno naselili. Klopi so v Evropi prisotni že tisoče let, vendar so se razmere v zadnjih desetletjih spremenile tako močno, da danes živijo na območjih, kjer jih je bilo nekoč bistveno manj, njihovo število pa je marsikje občutno naraslo.
Najpogostejša evropska vrsta klopa (Ixodes ricinus), ki prenaša lymsko boreliozo in klopni meningoencefalitis, ni bila “uvožena” v Slovenijo ali na Balkan. Gre za avtohtono evropsko vrsto, katere razširjenost sega skozi velik del celine že od konca zadnje ledene dobe. Raziskovalci poudarjajo, da današnje širjenje ni posledica enega samega dogodka, temveč kombinacije podnebnih sprememb in človekovega poseganja v naravo.
Gozdovi so se vrnili: z njimi pa tudi klopi
Po drugi svetovni vojni je velik del Evrope doživel pomembno spremembo. Mnoge kmetijske površine so bile opuščene, zlasti v hribovitih in manj dostopnih območjih. Narava je začela ponovno osvajati zapuščene travnike, hkrati pa so številne države izvajale obsežne programe pogozdovanja.
Na prvi pogled gre za pozitiven okoljski ukrep. Več gozdov pomeni več vezanega ogljika, večjo biotsko raznovrstnost in boljšo zaščito tal. Toda vsak ekosistem ima tudi manj očitne posledice.
Gosti in vlažni gozdovi ustvarjajo skoraj idealne življenjske razmere za klope. Vlažnost preprečuje njihovo izsušitev, senca pa omogoča preživetje tudi v vročih poletnih mesecih. Novejše raziskave kažejo, da širjenje gozdov lahko pomembno poveča gostoto klopov, predvsem kadar hkrati narašča tudi populacija jelenjadi.
Divjad je postala njihov “prevoz”
Klopi niso dobri popotniki. Premikajo se le nekaj metrov na leto, njihov pravi način širjenja so živali.
Najpomembnejši gostitelji odraslih klopov so srne, jeleni in druga velika divjad. Ko se je po Evropi v drugi polovici 20. stoletja povečalo število teh živali, zaradi boljšega varovanja narave, manj intenzivnega lova in širjenja gozdov, so se z njimi širili tudi klopi.
Pomembno vlogo imajo tudi ptice selivke, ki lahko posamezne klope prenesejo na stotine ali celo tisoče kilometrov daleč, ter manjši sesalci, kot so miši in ježi, ki vzdržujejo življenjski cikel številnih povzročiteljev bolezni.
Podnebne spremembe podaljšujejo sezono
Če so bili nekoč klopi najbolj dejavni spomladi in jeseni, danes to pogosto ne drži več.
Mile zime pomenijo, da jih nizke temperature ne uničijo v tolikšni meri kot nekoč. Spomladi postanejo aktivni prej, jeseni pa ostanejo dejavni precej dlje. Ponekod jih strokovnjaki opažajo skoraj skozi vse leto, če temperature ostanejo nad približno 7 °C in je dovolj vlage.
To pomeni daljše obdobje tveganja za ljudi, domače živali in divjad.
Politika vendarle igra svojo vlogo
Čeprav ni dokazov, da bi katerakoli država ali politična oblast namenoma širila klope, imajo politične odločitve pomemben posreden vpliv.
Odločitve o pogozdovanju, varovanju divjadi, obnovi naravnih habitatov, upravljanju z gozdovi in evropskih okoljskih politikah spreminjajo življenjski prostor številnih vrst, tudi klopov. Strokovnjaki opozarjajo, da je treba pri načrtovanju obnove narave upoštevati tudi tveganje za bolezni, ki jih prenašajo klopi, saj lahko širjenje gozdov in povečanje populacij gostiteljev nehote povečata njihovo številčnost.
To ne pomeni, da so okoljske politike napačne, temveč da ima vsak poseg v ekosistem tudi manj očitne posledice.
Zakaj se zdi, da jih je danes toliko več?
Odgovor ni en sam razlog, temveč seštevek več dejavnikov:
- več gozdov in zaraščanja nekdanjih kmetijskih površin;
- več srn, jelenov in drugih gostiteljev;
- milejše zime in daljša obdobja aktivnosti;
- več ljudi, ki prosti čas preživljajo v naravi;
- boljše spremljanje bolezni in večja ozaveščenost javnosti.
Klopi so del narave, vendar je naravo spremenil človek
Paradoks sodobne Evrope je, da številni ukrepi za obnovo narave prinašajo tudi nove izzive. Gozdovi se širijo, populacije divjadi okrevajo, podnebje postaja toplejše, skupaj s tem pa se spreminja tudi življenjski prostor organizmov, ki so bili tu že dolgo pred nami.
Klopi niso nova invazivna vrsta in niso posledica skrivnega političnega projekta. So starodavni prebivalci evropskih gozdov, ki jim današnje okoljske razmere omogočajo več uspeha kot kadarkoli v zadnjih desetletjih. Prav zato strokovnjaki poudarjajo, da bo treba poleg varovanja narave vedno bolj razmišljati tudi o upravljanju tveganj za javno zdravje, ki jih prinašajo spreminjajoči se ekosistemi.
