V zadnjih letih se pogosto pojavlja občutek, da se odnosi začnejo hitro, intenzivno, včasih zelo obetavno, a se tudi hitreje končajo. Kot da nekaj, kar je včasih trajalo, danes ne zdrži več enako dolgo.
Ta občutek ni čisto neutemeljen. Če pogledamo podatke, se je v zadnjih desetletjih res zgodil precejšen premik. Po podatkih Eurostat se je v Evropski uniji od šestdesetih let prejšnjega stoletja število porok več kot prepolovilo, medtem ko se je stopnja razvez približno podvojila. Leta 1964 je bilo približno osem porok na tisoč prebivalcev, danes jih je manj kot štiri, hkrati pa se je število razvez povečalo z manj kot ene na približno 1,6 na tisoč prebivalcev.
Na prvi pogled se zdi, da so odnosi danes pač manj vzdržljivi. A ko gremo malo globlje, se pokaže, da ne gre samo za trajanje, ampak za to, kako odnose sploh razumemo.
Včasih ni šlo samo za to, ali odnos deluje
Ko razmišljamo o preteklosti, se pogosto zdi, da so bili odnosi bolj stabilni. In v določenem smislu so res bili. Ljudje so pogosteje ostajali skupaj, tudi skozi težja obdobja.
A ta stabilnost ni vedno pomenila zadovoljstva. Odnosi so bili pogosto povezani z ekonomijo, družbenimi pričakovanji in omejenimi možnostmi izbire. Oditi ni bilo enostavno, včasih niti realno. Zato je bilo vztrajanje nekaj samoumevnega.
Danes je situacija drugačna. Ljudje imajo več neodvisnosti, manj je družbenega pritiska, možnosti je več. In prav ta sprememba je ena ključnih točk razumevanja sodobnih odnosov.
Ko možnost izbire spremeni odnos
Ena največjih razlik današnjega časa je občutek, da obstajajo alternative. Ne nujno v konkretnem smislu, ampak kot ideja. Da bi lahko bilo drugače, da bi lahko bilo bolje, da obstaja nekdo drug.
Ta občutek vpliva na odnose bolj, kot si mislimo. Ne zato, ker bi ljudje ves čas iskali zamenjavo, ampak zato, ker se spremeni način razmišljanja. Včasih je bilo vprašanje, kako nekaj popraviti. Danes se pogosteje pojavi tudi vprašanje, ali je to sploh pravi odnos, če se težava pojavi in ali je vredno premagati nek izziv.
Občutek izbire nam daje več svobode in nam omogoča, da si res sami izberemo partnerja. Istočasno pa imamo zelo hitro lažen občutek “neskončnih možnosti”.
S tem se spremeni tudi prag vztrajanja.
Višji standardi ali samo bolj jasna pričakovanja
Pogosto slišimo, da imamo danes višje standarde. Da pričakujemo preveč, da želimo preveč od enega odnosa in od ene osebe.
In res je, da se je od odnosa začelo pričakovati več. Ne gre več samo za skupno življenje ali stabilnost, ampak tudi za čustveno bližino, razumevanje, komunikacijo in občutek varnosti. Odnos naj bi bil prostor, kjer se človek dobro počuti, ne samo prostor, kjer vztraja.
Če je prej bil “luksus” že, da te mož ni pretepal, se sedaj izgubljamo med “rdečimi in zelenimi zastavicami”. Partnerja izbiramo na podlagi skupnih interesov, razumevanja in seveda tudi nekih osebnih pričakovanj.
A vprašanje je, ali gre res za višje standarde ali pa samo za to, da smo začeli bolj jasno govoriti o tem, kar je bilo vedno pomembno, a ni bilo možnosti, da bi si to priznali ali o tem sploh razmišljali.
Hitrost sveta in manj prostora za potrpežljivost
Ob tem pa obstaja še dejstvo, da je sodobno življenje hitrejše, bolj razdrobljeno, bolj usmerjeno v takojšnje odzive. Navajeni smo, da stvari delujejo hitro, da so rešitve dostopne, da se problemi rešujejo takoj. Odnosi pa ne delujejo na ta način.
Zahtevajo čas, ponavljanje, pogovore, včasih tudi tišino. Imajo faze, ki niso prijetne, in obdobja, ko se zdi, da stojijo na mestu.
Včasih so bila taka obdobja bolj samoumevna. Danes jih hitreje razumemo kot znak, da nekaj ni prav. Ne nujno zato, ker bi bili manj sposobni vztrajati, ampak ker imamo manj tolerance do nejasnosti in napetosti.
Prav tako smo mladi pod vplivom poplave informacij o tem kaj je zdrava komunikacija, kaj bi moral kdo reči, kakšno mnenje bi morali imeti o stvareh … In v vsem tem je težko prisluhniti sebi in svojemu partnerju. Predvsem pa temu, kaj vajino razmerje dejansko potrebuje.
Statistika kaže spremembo, ne nujno poslabšanja
Če se vrnemo k podatkom, vidimo še nekaj pomembnega. Po podatkih Eurostat se stopnja razvez v zadnjih letih ne povečuje več tako izrazito, ampak se giblje okoli iste ravni. To pomeni, da ne živimo nujno v času, ko odnosi vedno bolj razpadajo, ampak v času, ko so se ti že spremenili.
Manj ljudi se poroča, več jih živi v neformalnih odnosih, več je različnih oblik partnerstev. Tudi razhodi zato niso vedno vidni v statistiki na enak način kot nekoč.
Morda ne odhajamo hitreje, ampak drugače
Ko združimo vse te plasti, postane jasno, da vprašanje ni samo, ali smo danes manj potrpežljivi ali bolj zahtevni. Gre za to, da odnosi niso več samoumevni.
Ostati ni več nekaj, kar se zgodi avtomatično. Je odločitev, ki jo ljudje sprejemajo sproti, v različnih obdobjih odnosa.
In prav zato se včasih zdi, da se odnosi končajo hitreje. Ne ker bi bili nujno slabši, ampak ker se merila za “dovolj dober odnos” spreminjajo.
Vztrajanje danes pomeni nekaj drugega
Morda so odnosi danes res hitreje minljivi. A to ne pomeni, da je izginila sposobnost vztrajanja. Spremenil se je zgolj razlog, zakaj vztrajamo.
Včasih je bilo vztrajanje povezano z okoliščinami. Danes je bolj povezano z izbiro. In izbira je vedno zahtevnejša od navade.
Zato, čeprav niso vsi odnosi danes tako trajni, so toliko bolj zavestni. Ostati pomeni nekaj drugega kot nekoč. Ne pomeni, da moraš, ampak da želiš. Da vsak dan znova izbereš isto osebo in veš, da je odločitev prava.
