Ko odprete TikTok in začnete brskati po neskončnem toku kratkih videoposnetkov, imate občutek, da ste vi tisti, ki izbirate. Povlečete navzgor in pojavi se naslednji posnetek. A pod to na videz preprosto izkušnjo se skriva izjemno kompleksen sistem, algoritem, ki vsako sekundo sprejema na tisoče odločitev o tem, kaj boste videli. In te odločitve niso nevtralne.
V Sloveniji, kjer je politični prostor že tradicionalno visoko polariziran, ti sistemi delujejo kot dodaten ojačevalec obstoječih delitev. Raziskave kažejo, da se polarizacija na slovenskih družbenih omrežjih v zadnjih letih izjemno stopnjuje.
Algoritmi kot nevidni uredniki politične realnosti
Algoritmi družbenih omrežij ne delujejo po načelu informiranja, temveč po načelu angažmaja. Njihov cilj je zadržati uporabnika čim dlje na platformi, saj daljši kot je čas uporabe, več oglasov lahko prikažejo.
To ima tri ključne posledice za politične vsebine:
Prvič, vsebina, ki sproža močna čustva, jezo, strah, navdušenje, je preferirana pred vsebino, ki zgolj informira. Algoritmi so “naučeni”, da čustveni odzivi pomenijo večjo verjetnost nadaljnjega brskanja.
Drugič, politično ekstremne ali konfliktne vsebine pogosto dosegajo večji doseg kot uravnotežene razlage. Raziskave kažejo, da je delež nesprejemljivih tvitov (vključno s sovražnim govorom) v slovenskem političnem diskurzu na X (nekdanjem Twitterju) v zadnjih letih močno narasel, pri nekaterih skupnostih tudi do 50 odstotkov vseh objav.
Tretjič, uporabnik ne vidi “objektivne slike sveta”, ampak optimiziran tok vsebin, ki potrjuje njegove reakcije. Vsak vaš klik, vsak “všeč”, vsaka sekunda, ko se ustavite pri določenem posnetku, to so podatki, ki učijo algoritem, kaj vam še pokazati.
Posledica je subtilen, a pomemben premik: politična realnost se ne oblikuje več skozi javno razpravo, ampak skozi optimizacijo pozornosti.
Različni algoritmi: tri različne logike vpliva
Čeprav platforme pogosto obravnavamo kot enotno kategorijo “družbenih omrežij”, delujejo zelo različno. Vsaka ima svojo logiko algoritmov, ki politične vsebine oblikuje na svoj način.
TikTok je trenutno najvplivnejša platforma za krajše vsebine. Njegov algoritem je ekstremno hiter, že po nekaj minutah uporabe začne profilirati uporabnika. Politične vsebine na TikToku pogosto prihajajo v obliki kratkih, emocionalno nabitih posnetkov brez konteksta. To pomeni, da kompleksne politične teme, kot so davčna reforma ali evropske direktive, težko najdejo prostor v formatu, ki traja 15 sekund. Zato prevladujejo poenostavljena sporočila, pogosto na meji med informacijo in dezinformacijo.
Instagram deluje drugače. Tu gre bolj za vizualno estetizacijo politike. Politična sporočila postanejo del identitetnih in lifestyle narativov, podpora določeni stranki je pogosto povezana z določenim načinom življenja, modo, glasbo ali splošnim “vibom”. To pomeni, da se politika na Instagramu pogosto reducira na pripadnost skupini, ne pa na argumente. Vplivneži postajajo ključni akterji, kot kaže primer Aleksandra Repića, znanega kot “Nepridiprav”, ki je z več kot 100.000 sledilci na Instagramu zgradil profil na provokativnih vsebinah, usmerjenih proti javnim osebnostim in politiki.
YouTube omogoča daljše formate, kar je lahko prednost, omogoča bolj argumentirane vsebine, podkaste in analize. A hkrati YouTube predstavlja tveganje v obliki “serij priporočil”. Če začnete gledati en videoposnetek o določeni politični temi, vas algoritem začne voditi v vedno bolj specifične in pogosto ekstremne smeri. To je znano kot “radikalizacija po priporočilih”, uporabnik ne išče ekstremnih vsebin, ampak ga algoritem postopoma pripelje do njih.
Echo chamber učinek: ko se svet zoži
Tako imenovani “echo chamber” (odmevna komora) učinek opisuje situacijo, v kateri uporabnik vidi predvsem vsebine, ki potrjujejo njegova že obstoječa prepričanja. To ni konspirativna teorija, gre za empirično dokazan pojav.
Raziskava slovenskega političnega diskurza na platformi X, ki je analizirala več kot 100.000 tvitov v obdobju pred evropskimi volitvami 2019 in 2024, je razkrila zaskrbljujoče ugotovitve. Raziskovalci so odkrili:
- Globoko ideološko grupiranje z minimalno interakcijo med različnimi političnimi tabori, levi in desni uporabniki skorajda ne komunicirajo med seboj.
- Intenziviranje fragmentacije, desni politični tabor se je povečal za kar 95 odstotkov, medtem ko se je levi zmanjšal za 18 odstotkov.
- Premik k “echo platform” dinamiki, kjer celotna platforma deluje kot ideološki silos, ne le posamezne skupine.
V praksi to pomeni, da lahko dva Slovenca uporabljata isto platformo, a živita v popolnoma različnih informacijskih okoljih. Eden vidi predvsem vsebine, ki kritizirajo vlado, drugi pa vsebine, ki jo hvalijo. Eden je izpostavljen argumentom o podnebnih spremembah, drugi dvomom o njihovi resničnosti. Oba sta prepričana, da vidita “resnico”, saj jima algoritem nikoli ne pokaže alternative.
Raziskovalci ugotavljajo, da ti vzorci izhajajo iz kombinacije platformskih mehanizmov (ki nagrajujejo angažma), strateških komunikacijskih odločitev akterjev in sprememb v medijskem ekosistemu.
Mikro-targetiranje: politika po meri posameznika
Digitalna kampanja danes ne nagovarja več “volivcev” kot homogene skupine. Namesto tega uporablja mikro-targetiranje, prikazovanje različnih političnih sporočil različnim skupinam ljudi.
Kako to deluje v praksi? Platforme zberejo ogromno količino podatkov o uporabnikih: njihovo starost, lokacijo, interese, vedenje pri nakupih, politične preference, celo čustvena stanja. Te podatke nato uporabijo za izjemno natančno ciljanje.
Posledica je, da dva soseda, oba volivca iste stranke, lahko dobita povsem različni sporočili. Prvi, ki skrbi za gospodarsko varnost, bo videl oglase o stabilnosti in rasti. Drugi, ki ga skrbi okolje, bo videl sporočila o zelenih politikah. Oba bosta prepričana, da stranka razume njune skrbi, a nobeden ne bo vedel, da je drugi dobil povsem drugačno obljubo.
To odpira ključno vprašanje transparentnosti: javnost pogosto ne ve, katera sporočila vidijo drugi volivci, ali sploh obstajajo alternativne verzije iste politične realnosti.
V Sloveniji še ni celovite regulacije političnega oglaševanja na digitalnih platformah, kar pomeni, da se takšne prakse lahko odvijajo brez javnega nadzora.
Slovenija in digitalna pismenost, kdo dejansko razume algoritme?
V Sloveniji se o digitalnih platformah pogosto razpravlja predvsem v kontekstu medijske pismenosti, manj pa v kontekstu politične infrastrukture. To je sistemska praznina z resnimi posledicami.
Prvi problem je pomanjkanje sistematičnega izobraževanja o algoritmih v šolah. Medtem ko mladi vsak dan uporabljajo TikTok in Instagram, le redki razumejo, kako ti sistemi dejansko delujejo. Raziskave kažejo, da je algoritemska pismenost, razumevanje, da platforme ne prikazujejo nevtralne resničnosti, ključna veščina 21. stoletja, a v slovenskem izobraževalnem sistemu še ni sistemsko vključena.
Drugi problem je šibka regulacija političnega oglaševanja na digitalnih platformah. Medtem ko so klasični mediji (televizija, radio, časopisi) strogo regulirani, ko gre za politično oglaševanje, so digitalne platforme v veliki meri siva cona. Kdo financira kampanje? Kako so ciljane? Kakšna sporočila vidijo različne skupine? Odgovorov pogosto ni.
Tretji problem je omejena transparentnost platform samih. TikTok, Instagram in YouTube ne razkrivajo podrobnosti svojih algoritmov, ti so poslovna skrivnost. To pomeni, da raziskovalci, novinarji in regulatorji ne morejo v celoti razumeti, kako ti sistemi oblikujejo javno mnenje.
Četrti problem je javna razprava, ki še vedno predpostavlja model tradicionalnih medijev. Ko politiki in komentatorji razpravljajo o vplivu medijev, še vedno večinoma govorijo o TV, radiu in časopisih. Digitalne platforme so pogosto obravnavane kot “dodatek” ali “mladinska zadeva”, ne kot osrednji politični prostor.
Slika je simbolična (Foto: Unsplash)
Ali Slovenija razume, kako se oblikuje mnenje?
Osrednje vprašanje ni, ali ljudje uporabljajo TikTok ali YouTube, temveč ali razumejo, da te platforme ne delujejo nevtralno.
Če algoritem določa, kaj je vidno, v kakšnem zaporedju in s kakšno emocionalno intenziteto, potem ne govorimo več zgolj o medijih, ampak o sistemu posredovane politične realnosti.
To ne pomeni, da so algoritmi “zlonamerni” ali da namerno širijo dezinformacije. Težava je bolj subtilna: algoritmi optimizirajo za angažma, ne za resnico. In v svetu politike je angažma pogosto najlažje doseči z delitvijo, polarizacijo in poenostavitvami.
Raziskave kažejo, da se slovenska politična scena na družbenih omrežjih vedno bolj deli na dva pola z minimalnim dialogom med njima. Hkrati pa delež nesprejemljivih, konfliktnih vsebin vztrajno narašča. To ni naključje, to je posledica logike platform, ki nagrajujejo prav takšne vsebine.
Nova politična infrastruktura brez javne razprave
Digitalni algoritmi niso zgolj tehnološko ozadje. So aktivni udeleženci političnega procesa. Njihov vpliv ni spektakularen ali očiten, temveč postopen in statističen. Dan za dnem, objavo za objavo oblikujejo, kaj se zdi normalno, kaj ekstremno in kaj sploh vredno pozornosti.
V Sloveniji se politična razprava še vedno večinoma osredotoča na vsebino politike, kdo je za kaj, kdo je proti komu, kakšne so posamezne odločitve. Ne pa na infrastrukturo, ki to vsebino sploh omogoča. Prav tam pa se danes odvija največji del oblikovanja javnega mnenja.
Za Slovenijo to pomeni nekaj konkretnih izzivov:
Prvič, potrebujemo sistemsko izobraževanje o algoritmih in digitalni pismenosti, kot temeljno veščino. Obstajajo že pobude, kot je platforma Pulse Z, ki mlade opremlja z znanjem o algoritmih in umetni inteligenci, a ta prizadevanja je treba razširiti in sistemsko vključiti v šolski sistem.
Drugič, potrebujemo večjo transparentnost političnega oglaševanja na digitalnih platformah. Javnost ima pravico vedeti, kdo financira kampanje in kako so ciljane.
Tretjič, potrebujemo javno razpravo o algoritmih, ne kot tehnični temi za računalničarje, ampak kot političnem vprašanju par excellence. Kako želimo, da naši digitalni prostori delujejo? Kakšne vrednote naj vodijo sisteme priporočanja?
In četrtič, potrebujemo več raziskav. Slovenski akademski prostor je že naredil pomembne korake, analize političnega diskurza na X, študije medijske pismenosti, a teh je premalo. Brez razumevanja ne moremo ukrepati.
Algoritmi vplivajo na slovensko politiko, vsak dan. Vprašanje je, ali se bomo tega zavedli dovolj zgodaj, preden bo prepozno.
