Ludvik Kramberger, 88-letni občan Gornje Radgone in brat ustreljenega Ivana Krambergerja, je dobršen del svojega življenja preživel v Mariboru. Mesto, v katerem je bival 15 let in zamenjal devet naslovov, mu ostaja izjemno ljubo, zato se še danes rad vrača vanj, poroča Maribor24.si.
Ludvik izhaja iz velike družine z 11 otroki iz Ženjaka, njegov brat pa je bil Ivan Kramberger, predsedniški kandidat, ki so ga leta 1992 ustrelili v Jurovskem Dolu. Zaradi nepriznanih dveh let šolanja po vojni je moral Ludvik osemletko dokončati v Mariboru na Osnovni šoli Angel Besednjak.
Prvi obiski mesta in naporne poti s podeželja
Maribor je prvič obiskal leta 1946 kot devetletni fant, ko je z očetom peš prehodil šest ur dolgo makadamsko pot iz Negove, da bi v mesto, kjer je primanjkovalo hrane, nesli kokoši. Med potjo skozi Hrastovec je takrat od odraslih, ki so se iz previdnosti pogovarjali v nemščini, prvič slišal za tamkajšnje taborišče. Kasneje je pot v mesto prehodil tudi sam. Pri 12 letih je na ramenih nesel deset kilogramov orehov, spominja pa se tudi poti, ko je šel bos v trgovino Bata po gumijaste škornje, a so ti pred njegovim prihodom na vrsto že pošli, zato se je moral bos vrniti domov.
Boj s tifusom in kovaško izobraževanje
Ludvik se je izučil za kovača, strokovna izobraževanja pa je opravljal tudi v Štorah pri Celju. Tam je v internatu zbolel za tifusom in tri mesece preživel na infekcijskem oddelku celjske bolnišnice, kjer je močno shujšal. Kasneje se je izkazalo, da je bila za okužbo približno 450 ljudi kriva uslužbenka v menzi železarne. V Štorah je prvič v življenju videl smučarske skoke in obiskal kino, kjer je med predstavo zaradi okvare projektorja v dvorani zagorelo. Drugo in tretje leto vajeniške šole je obiskoval v Mariboru v stavbi sedanje univerze, stanoval pa v nekdanjem samostanu na Strossmayerjevi ulici. Po uspešno opravljenem zaključnem izpitu v Pernici je pridobil naziv voznopodkovski kovač in se hitro zaposlil v Tovarni železniških vozil Boris Kidrič.
Življenje podnajemnika in selitev v Nemčijo
V 15 letih bivanja v Mariboru je zamenjal devet različnih podnajemniških naslovov, saj je bilo stanovanja po vojni v porušenem mestu izjemno težko dobiti. V tovarni Boris Kidrič je devet let delal kot kovač v kotlarni, zaradi poškodbe rame zaradi težkega dela pa se je prepisal na strojno tehnično šolo. Po zaključku je kot tehnik delal pri proizvodnji vagonov za madžarske železnice. Zaradi sodelovanja s tujimi kontrolorji se je odločil za odhod v Nemčijo, da bi se naučil jezika. Tam je kljub preprostim fizičnim delom z lopato in samokolnico v enem letu in enem mesecu zaslužil petkrat več kot doma ter kupil hišo v Kunovi. Po vrnitvi je delal kot obratovodja v podjetju Bodočnost, kasneje imel lastno kovačijo, upokojil pa se je v gornjeradgonskem podjetju Elrad.
Mladostniški utrip mesta in srečanje z ženo
V času samskega življenja je z vrstniki peš raziskoval mesto. Posebej rad se spominja Treh ribnikov, kjer je takrat delovala čolnarna in so si izposojali čolne. Na območju današnjega UKC-ja je spoznal svojo bodočo ženo Marijo, s katero je bil poročen 63 let. Prvič sta se srečala na ulici v bližini tovarne pohištva na Pobrežju, kjer je delala. Skupaj sta kasneje obiskovala plese v gostilni Pri Lipi, Halo C in center za zabavo mladih na Ruški cesti.
Povojni Maribor, Ezl ek in živahna Gosposka ulica
Ob prvem obisku leta 1946 je bil Maribor močno porušen, na Glavnem trgu pa so iz ruševin rasle že precej velike breze. Ena redkih oblik zabave je bil obisk kina Partizan, osrednje družabno in informacijsko stičišče pa je bil Ezl ek na vogalu kavarne Astoria. Kot član Železničarja je Ludvik tam na veliki tabli spremljal nogometne rezultate in debate o rivalstvu z Branikom. Sprehod skozi spomine je zaključil na Gosposki ulici, ki je bila takrat glavno trgovsko središče z bogatimi izložbami, mlečno restavracijo, ribjo restavracijo in mesnico Benko. Maribor iz petdesetih let prejšnjega stoletja mu ostaja nekaj posebnega, mesto pa ima izjemno rad še danes, saj se kljub letom še vedno peš povzpne na Kalvarijo in Piramido.
