Ko govorimo o brezdomstvu, si večina ljudi predstavlja posameznika, ki spi na klopi, v zapuščenem objektu ali pod mostom. Takšna podoba je sicer resnična, vendar predstavlja le vrh ledene gore. V ozadju obstaja precej večja skupina ljudi, ki uradno niso brezdomni, v resnici pa živijo v izjemno negotovih stanovanjskih razmerah. Med njimi je vse več mladih odraslih, ki se zaradi visokih najemnin in nedostopnih cen nepremičnin vračajo v otroške sobe svojih staršev.
Če bi med stanovanjsko ogrožene oziroma ljudi na pragu brezdomstva vključili tudi te primere, bi bila dejanska razsežnost problema v Sloveniji bistveno večja od uradnih statistik.
Brezdomstvo ni vedno vidno
V evropskem prostoru se vse pogosteje uporablja širša definicija brezdomstva. Evropska tipologija ETHOS, ki jo je razvila organizacija FEANTSA, namreč poleg ljudi, ki živijo na ulici, vključuje tudi osebe brez varne, trajne in ustrezne nastanitve. Sem sodijo posamezniki, ki živijo v začasnih bivališčih, zavetiščih, pri prijateljih ali sorodnikih, ker si lastnega doma preprosto ne morejo privoščiti.
Takšna oblika brezdomstva ostaja skoraj nevidna. Posameznik ima sicer streho nad glavo, vendar nima lastnega doma, nima dolgoročne stanovanjske varnosti in pogosto nima nadzora nad tem, kako dolgo bo lahko tam ostal.
Prav zato številni strokovnjaki opozarjajo, da uradne številke zajamejo le del dejanskega problema.
Brez doma še ne pomeni brez strehe
Evropska tipologija ETHOS brezdomstva ne omejuje zgolj na življenje na ulici. Poleg ljudi brez strehe nad glavo vključuje tudi posameznike v začasnih nastanitvah, ljudi, ki živijo v negotovih najemnih razmerjih, pri sorodnikih ali prijateljih zaradi finančne stiske, ter osebe, ki bivajo v neprimernih stanovanjskih razmerah.
To pomeni, da je lahko človek uradno “nastanjen”, vendar še vedno stanovanjsko izključen. Prav zaradi tega številni raziskovalci opozarjajo, da klasične statistike pogosto podcenjujejo dejanski obseg problema.
Povratek k staršem ni vedno izbira
V Sloveniji se je v zadnjih letih močno podražil tako nakup stanovanj kot tudi najem. V Ljubljani, Mariboru in drugih večjih mestih najemnine pogosto presegajo polovico povprečne neto plače, medtem ko morajo mladi poleg najemnine plačevati še stroške, varščine in druge življenjske izdatke.
Rezultat je vse bolj očiten. Mladi, ki imajo redno zaposlitev, si kljub temu ne morejo privoščiti samostojnega življenja. Po končanem študiju se zato vračajo k staršem ali pa tam ostajajo precej dlje, kot bi si želeli.
Na papirju niso brezdomni. V praksi pa nimajo lastnega prostora za življenje. Če bi se družinske okoliščine spremenile, bi lahko zelo hitro ostali brez strehe nad glavo.
Stanovanjska revščina je vse pogostejša
Visoke najemnine ne vplivajo zgolj na možnost osamosvojitve. Ljudje pogosto sprejemajo vedno slabše pogoje bivanja samo zato, da lahko ostanejo pod streho.
Najemajo premajhna stanovanja, bivajo z več neznanci, pogosto brez pogodb, ali pa se selijo iz enega začasnega bivališča v drugo. Nekateri živijo pri sorodnikih več mesecev ali celo let, ker druge možnosti nimajo.
Čeprav statistično niso brezdomni, živijo v stalni negotovosti. Dovolj je izguba službe, razpad partnerske zveze ali bolezen, da se njihova situacija spremeni v dejansko brezdomstvo.
Prav zaradi tega številne evropske države vse pogosteje govorijo o “stanovanjski izključenosti”, ki predstavlja kontinuum med stabilnim domom in življenjem na ulici.
Mladi odlašajo življenje
Stanovanjska negotovost ima posledice, ki segajo daleč preko vprašanja strehe nad glavo.
Mladi kasneje ustvarjajo družine, težje načrtujejo prihodnost in pogosto odlašajo z otroki. Mnogi se odpovedujejo zaposlitvam v večjih mestih, ker si tam preprosto ne morejo privoščiti bivanja, drugi pa velik del plače namenijo najemnini, zaradi česar skoraj ne morejo varčevati.
Dom postaja luksuz, ne več osnovna človekova potreba.
Ob tem se povečuje tudi psihološki pritisk. Dolgotrajna odvisnost od staršev lahko povzroča občutke neuspeha, izgubo samostojnosti in kronični stres, čeprav razlog pogosto ni posameznikova neodgovornost, temveč razmere na stanovanjskem trgu.
Ali statistika skriva resnično sliko?
Uradne evidence brezdomstva večinoma beležijo ljudi, ki uporabljajo zavetišča ali druge socialne programe. Velik del posameznikov, ki živijo pri starših iz finančne nuje ali se selijo med sorodniki in prijatelji, pa v teh podatkih sploh ni zajet.
Zato se zastavlja vprašanje, ali Slovenija problem brezdomstva meri preozko.
Če bi kot kazalnik upoštevali tudi vse, ki nimajo dostopa do lastnega, varnega in dolgoročno stabilnega bivališča, bi bile številke verjetno precej višje. Takšen pristop že uporablja del evropskih raziskovalcev, ki opozarjajo, da brezdomstvo ni en sam dogodek, temveč proces. Začne se lahko mnogo prej, še preden človek prvič prespi na ulici.
Kje je meja med domom in zgolj streho nad glavo?
Če odrasla oseba kljub redni zaposlitvi nima možnosti najeti stanovanja brez finančnega zloma in ostaja pri starših zgolj zato, ker druge možnosti ni, je težko govoriti o resnični stanovanjski neodvisnosti.
To seveda ne pomeni, da je vsak odrasel, ki živi pri starših, brezdomec. Razlogi za skupno bivanje so lahko različni. Problem nastane takrat, ko posameznik nima realne alternative in je bivanje pri starših posledica finančne prisile. Takšni primeri sodijo med oblike stanovanjske negotovosti, ki lahko predstavljajo pomemben dejavnik tveganja za brezdomstvo.
