Ko je lani stopila na oder in si nadela krono Vinske kraljice Slovenije, je Nina Polanec vedela, da se ji uresničujejo dolgoletne sanje. “Osebno mi ta naziv pomeni uresničitev sanj. Že nekaj let sem se opogumljala, da bi se prijavila na izbor vsaj za lokalno vinsko kraljico, a v meni je vedno tlela tiha želja po nekaj več. Lani sem se končno opogumila in še vedno sem neizmerno ponosna nase, da mi je uspelo,” pripoveduje.
Naziv ji je prinesel tudi precej izzivov, predvsem izpostavljenost. “Največji izziv je bil, da sem bila naenkrat v središču pozornosti na vsakem dogodku. Težko se je navaditi, da te vsi opazijo in želijo reči kakšno besedo s tabo. Na začetku sem bila glede tega res malo sramežljiva,” priznava. Tudi javno nastopanje ji je predstavljalo svojevrsten izziv: “Sicer sem vajena javnega nastopanja, a večjo težavo sem imela s tem, kaj povedati. Sem oseba, ki rada izpostavi tudi manj lepe stvari, zato sem včasih v dilemi, ali omeniti aktualno problematiko v vinskem svetu.”
A prav ta pristop jo loči od mnogih predhodnic: “Lepo je videti, da te ljudje poslušajo in si tvoje besede vzamejo k srcu. Velikokrat kdo pohvali moj govor – s tem dosežem svoj namen: nekoga pripraviti, da pogleda na stvar iz druge perspektive.”
Odlivanje vina ni nespoštljivo, temveč odgovorno
Ena od tem, o katerih govori brez zadržkov, je kultura pitja vina v Sloveniji. “Večinoma ljudje razumejo, da ni nič nekulturnega v tem, da vino odliješ, ko ga poskusiš, če ga že ne izpljuneš. To je stvar odgovornega uživanja vina, sploh kadar moramo sesti za volan,” pravi. A žal še vedno marsikdo to razume narobe. “Velikokrat kdo reče, da je škoda odlivati trud vinogradnika. Se strinjam, da je za vsako kapljo veliko dela, a prav zato bi moral vsak vinogradnik razumeti, da je odgovorno pitje izraz spoštovanja do tega truda.”
Na degustacijah se pogosto sreča tudi z manj prijetnimi odzivi. “Letos sem doživela nekaj, kar se nikakor ne spodobi. Udeležencem sem povedala, da bom vzorce vina odlivala, ker se moram peljati domov, in da lahko storijo enako, če vozijo. Nekdo pa mi je rekel, naj raje odlijem njemu v kozarec kot v odlivalnik. Bila sem ogorčena – to kaže na (ne)spoštovanje do vina, ki se še vedno preveč uporablja za opivanje.”
Kljub temu opaža napredek: “Situacija je boljša kot je bila v preteklosti, a še vedno nas čaka dolga pot, da dosežemo kulturo pitja vina, kot bi si jo želela.”
15.000 kilometrov, polnih doživetij
Odkar nosi krono, je prevozila že okoli 15.000 kilometrov. “Prav vsi dogodki, ki sem se jih udeležila, so mi ostali v lepem spominu,” pravi. Med njimi posebej izpostavi Festival terana in pršuta, Teden cvička, rez in trgatev Najstarejše trte ter Dneve odprtih vinskih kleti. “Čudovito pa se je udeležiti tudi manjših dogodkov, kjer se lahko veliko bolj posvetiš vinarjem in rečeš kakšno besedo več. Obiskala sem že veliko krajev, od Lendave do Portoroža, in prav vsi so bili čudoviti. Slovenci znamo biti res srčni in gostoljubni ljudje, na kar sem izjemno ponosna,” dodaja.
“Maribor bi me lahko bolje izkoristil”
Nina prihaja iz Dupleka, kjer je, kot pravi, občina pokazala veliko podpore. “Res so se potrudili in priredili lepo število dogodkov, na katerih sem lahko sodelovala. Občina Duplek je letos tudi generalni pokrovitelj projekta Vinska kraljica Slovenije, kar mi pomeni ogromno,” je hvaležna. Tudi širša Štajerska jo je, kot pravi, sprejela za svojo, nekoliko manj pa njen največji regionalni center.
“V Mariboru bi me lahko veliko bolje izkoristili za promocijo. Bila sem le na rezi in trgatvi Najstarejše trte, to pa je tudi vse. Glede na to, da sta tako bivša kot aktualna mariborska vinska kraljica moji bivši sošolki, bi lahko skupaj spletle res lepo zgodbo,” dodaja.
“Kot Štajerka sem še posebej ponosna na Najstarejšo trto in resnično bi si želela, da bi jo lahko še bolj promovirala. Vsekakor je edinstvena in to, da uspeva tako blizu mojega domačega kraja je res nekaj posebnega,” še priznava.
Kot pravi, ima Maribor posebno mesto v njenem srcu, saj se je tam veliko let izobraževala, najprej na glasbeni in srednji šoli, kasneje na dveh višjih strokovnih šolah. “Upam, da bodo pri naslednji Štajerki, ki bo postala Vinska kraljica Slovenije uspeli bolje izkoristiti to navezo.”
“Zaznavanja arom se učiš skozi pokušanje”
V letu kraljevanja je najbolj napredovala pri okušanju vin: “Najbolj me je navdušilo, koliko različnih stilov in sort vin sem imela priložnost degustirati. Zaznavanja arom v vinu se učiš skozi pokušanje – in mislim, da sem letos res veliko pridobila na tem področju.”
Presenetilo pa jo je, kako malo ima kot državna kraljica stika z lokalnimi. “Na nekaj dogodkih se srečujemo, a veliko je takih, na katere sem vabljena samo jaz ali pa srečam kraljice iz drugih kmetijskih panog. Vesela sem, da obstajamo mlade punce, ki nam je mar za kmetijstvo in ga z veseljem zastopamo,” pravi.
Med najlepše izkušnje šteje sodelovanje s Kmetijsko-gozdarskim zavodom Maribor, kjer je bila povabljena kot opazovalka na ocenjevanje vin letnika 2024. “Res je bilo zanimivo poskusiti toliko različnih vzorcev in pri tem opazovati strokovnjake pri delu. Bila je čudovita izkušnja in vesela sem, da me na zavodu tako podpirajo.”
Obleko bo hranila doma, morda pa nekoč dobi mesto v muzeju
Na vprašanje, kaj bo po koncu mandata naredila z obleko vinske kraljice, prizna: “O tem še nisem veliko razmišljala. Vsekakor jo bom hranila doma, za spomin. Če bi se kje v domačih krajih odprl muzej, kamor bi želeli vključiti tudi mojo kraljičino obleko, bi jo z veseljem dala tja. Mislim, da si zasluži stati kje na ogledu, a se pustim presenetiti. Če ne, pa jo bom zagotovo še kdaj oblekla.”
Njene besede razkrivajo, da ta naziv zanjo ni le krona in protokol. “Zame je to uresničitev sanj, a tudi odgovornost – da opozorim na stvari, o katerih se ne govori dovolj. In če lahko s tem, kar rečem, koga spodbudim k razmisleku, vem, da sem naredila nekaj dobrega – za vino, za vinogradnike in za ljudi, ki vino spoštujejo,” zaključuje.
