Kavcijski sistemi za embalažo pijač so v številnih evropskih državah postali ključni del prizadevanj za zmanjševanje okoljskih obremenitev in doseganje ciljev krožnega gospodarstva. Gre za sistem, ki potrošnike spodbuja k vračanju embalaže, države pa z njim dosegajo visoke stopnje recikliranja plastenk in pločevink ter hkrati zmanjšujejo količine odpadkov v naravnem okolju. Slovenija pri tem zaostaja za evropskim povprečjem in še vedno ni sprejela dokončne odločitve o njegovi vzpostavitvi.
Zakaj se v Sloveniji kljub večletnim razpravam sistem še ni premaknil iz faze načrtovanja? Ali obstaja politična volja in strokovna podpora, kateri modeli iz tujine so za nas najprimernejši ter katere ovire je treba premagati, da bi sistem dejansko zaživel? Da bi razjasnili ključna vprašanja in ocenili možnosti uvedbe kavcijskega sistema pri nas, smo se obrnili na klimatologinjo dr. Lučko Kajfež Bogataj, stranko Vesna – zelena stranka ter Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo.
Kdo izmed naših sogovornikov podpira uvedbo sistema?
Vsi naši sogovorniki podpirajo uvedbo kavcijskega sistema. Dr. Kajfež Bogataj je dodala podatek, da so takšen sistem uvedle že skoraj vse države Evropske unije.
V stranki Vesna – zelena stranka so ocenili, da bi lahko sistem v Sloveniji začel delovati najhitreje jeseni 2027.
Pri Vesni – zeleni stranki so dodatno zapisali:
“[…] V Sloveniji se načrtujejo nove sežigalnice, ki nekaj desetletij zahtevajo konstanten dotok odpadkov. Vesna – zelena stranka poudarja, da ima politika tako moralno kot tudi z EU-predpisi določeno dolžnost poskrbeti, da bo odpadkov za sežig čim manj. Kako? Z več recikliranja in ponovne uporabe. Zato menimo, da bi moral kavcijski sistem vključevati tudi steklenice za ponovno uporabo, skupaj s predpisanim deležem pijač v takšni embalaži. V Nemčiji polovico vseh pijač polnijo v povratne steklenice, v Sloveniji pa zgolj slabo petino.”
Kar zadeva dejanske možnosti uvedbe, so nam na Ministrstvu sporočili, da je poslanec Miha Lamut (Gibanje Svoboda) poleti vložil zakon, ki bi lahko omogočil uvedbo kavcijskega sistema v Sloveniji. Podobno so navedli tudi v Vesni. Dr. Lučka Kajfež Bogataj je zapisala:
“Najprej je bilo kar optimistično vzdušje, potem pa se je izkazalo, da so potrebni številni koraki, in zdaj vse nekako stoji. Slovenija je še vedno v fazi priprav in odločanja o uvedbi kavcijskega sistema za embalažo pijač za enkratno uporabo (plastične plastenke in pločevinke).”
Zgledi za Slovenijo
V Vesni – zeleni stranki so zapisali, da trenutno kavcijske sisteme pozna 18 evropskih držav. Kot najuspešnejši primer so izpostavili Finsko, za Slovenijo pa bi bilo po njihovem mnenju najbolj primerno zgledovanje po Slovaški.
Dr. Kajfež Bogataj je navedla, da je bil kavcijski sistem na Švedskem uveden že leta 1984. “[…] Velik premik je bil leta 2019 z EU-direktivo o plastiki za enkratno uporabo (cilj zbiranja 90 % plastenk za pijače do leta 2029). Novejši primeri uvedbe so v Litvi (baje zelo uspešni) in Slovaški. Težko ocenim, kje je sistem najboljši. […]” Kot možen zgled je izpostavila tudi sosednjo Avstrijo.
Kako vpeljati kavcijski sistem?
Naši sogovorniki se strinjajo, da je vpeljava kavcijskega sistema kompleksen proces. Na Ministrstvu so pojasnili, da se sistemi med državami razlikujejo predvsem po višini kavcij ter po vrsti in velikosti embalaže pijač, ki jo zajemajo. Za delovanje sistema je obenem potreben upravljalec. Nato je treba vzpostaviti tudi ustrezno infrastrukturo, predvsem avtomate za vračilo embalaže v trgovinah. Del sistema je tudi vzpostavitev logistike, ki zajema skladišča in prevoz nastale embalaže.
“[…] Zelo pomembna pa sta tudi priprava trga in vzgoja potrošnikov (informativne kampanje, da razumejo, kaj in kam vračajo) ter izobraževanje trgovcev,” je poudarila dr. Lučka Kajfež Bogataj.
Zakaj ne recikliramo več plastike?
Pri razmisleku o kavcijskem sistemu se moramo ozreti tudi na perečo težavo recikliranja, saj je prav to bistvo sistema. Trenutno v EU recikliramo približno 40 % plastike, kar je daleč od zastavljenih ciljev. Dr. Kajfež Bogataj kot glavni razlog navaja nizke cene nafte, iz katere izdelujejo plastiko, zato recikliranje pogosto še ni ekonomsko smiselno. Težave pa so tudi logistične: ponekod se plastika ne ločuje dosledno, problem je tudi čistost materialov.
Ena glavnih težav je tudi ta, da obstajajo vrste plastike, ki jih je težje reciklirati. Na Ministrstvu so potrdili, da so različni plastični polimeri reciklabilni v različni meri.
Stvar dodatno otežujejo izdelki, ki so sestavljeni iz več vrst plastike.
Enakega mnenja so tudi v stranki Vesna, kjer so dodali:
“[…] PET-plastenke je preprosto reciklirati in so zanimive za različne industrije, kot je na primer recikliranje v tekstil, ki poganja hitro modo. Embalažne družbe za sežig manj vredne plastike plačajo; denar za to dobijo tudi s prodajo plastenk tekstilni industriji. Nove in nove plastenke iz nafte tako sofinancirajo vedno več sežiga, potrebo po novih sežigalnicah in še več emisij nevarnih snovi v okolje. […]”
Na Ministrstvu so kot možen pozitiven zgled izpostavili t. i. Ecodesign oziroma ekodizajn, katerega namen je zmanjšati vpliv (plastičnih) izdelkov na okolje na minimum. Ključno je izogibanje uporabi različnih materialov, barv in dodatkov, ki otežujejo recikliranje, ter podaljševanje življenjske dobe izdelkov, s čimer zmanjšamo ogljični odtis.
“V skladu z Evropsko strategijo o plastiki in Uredbo EU 2025/40 o embalaži in odpadni embalaži (PPWR) moramo do leta 2030 na trg dati samo reciklabilno embalažo. Cilji za plastično embalažo so trenutno določeni pri 50 % do leta 2025 in 55 % do leta 2030. Trenutno v Sloveniji dosegamo cilj 50 %,” navajajo na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo.
