Zgodovinsko ozadje nezadovoljstva na Siciliji
V prvi polovici 19. stoletja je bila Sicilija del Kraljevine Dveh Sicilij, ki jo je vodila bourbonska dinastija. Oblast kralja Ferdinanda II. je temeljila na centralizmu, omejevanju političnih svoboščin in zanemarjanju posebnosti Sicilije. Otok je po letu 1816 izgubil svojo avtonomijo, sicilijanski parlament je bil razpuščen, ustava iz leta 1812 pa odpravljena.
Vse to je povzročilo naraščajoče nezadovoljstvo med prebivalstvom, zlasti med meščanstvom, izobraženci in delom plemstva.
Gospodarske razmere so bile slabe, davčna obremenitev visoka, vpliv prebivalcev na politične odločitve pa praktično ni obstajal. V takšnem okolju so se že v štiridesetih letih 19. stoletja začele oblikovati skrivna politična društva in liberalna gibanja, ki so zahtevala politične reforme in večjo samostojnost Sicilije.
Izbruh vstaje 12. januarja 1848
Na dan 12. januarja 1848, ki je bil hkrati rojstni dan kralja Ferdinanda II., je bil izbruh vstaje natančno načrtovan. Že v dneh pred tem so po Palermu krožili pozivi k uporu, namenjeni širokemu krogu prebivalcev.
Na jutro izbranega dne so se v mestu pojavile oborožene skupine, ki so začele postavljati barikade, napadati državne ustanove in razoroževati kraljeve enote.
Vstaji so se pridružili pripadniki različnih družbenih slojev, od obrtnikov in študentov do uglednih meščanov. Kljub začetnemu odporu so se kraljeve čete po nekaj dneh umaknile, Palermo pa je prešel v roke vstajnikov.
Dogodek ni bil kratkotrajen izbruh nasilja, temveč organiziran politični upor, ki je imel jasno oblikovane zahteve oz. cilje.
Politični cilji in zahteve vstajnikov
Osrednja zahteva vstajnikov je bila ponovna vzpostavitev ustave iz leta 1812, ki je Siciliji zagotavljala parlamentarni sistem in omejeno kraljevo oblast. Poleg tega so zahtevali samostojno sicilijansko vlado, svobodo tiska in politično zastopanost prebivalstva.
V Palermu je bila oblikovana začasna revolucionarna oblast, ki je prevzela upravljanje mesta in začela vzpostavljati nove politične strukture.
Sicilijanski parlament je bil ponovno sklican, kar je pomenilo simbolno in dejansko prekinitev s centralistično oblastjo Neaplja. Palermo je postal politično središče otoka in zgled drugim mestom, kjer so se vstaje hitro razširile.
Neposredne posledice vstaje v Palermu
Vstaja, ki je izbruhnila 12. januarja 1848 v Palermu, je imela takojšen in konkreten učinek na razmere na Siciliji. Kraljeva oblast je bila z otoka izrinjena, revolucionarna vlada pa je prevzela nadzor nad upravo in obrambo. Ponovna razglasitev ustave iz leta 1812 je pomenila odločen poskus politične samostojnosti, ki je presegal zgolj lokalne reforme.
Čeprav je bila nova oblast notranje razdeljena in se je soočala z vojaškimi in političnimi pritiski, je Sicilija skoraj leto dni delovala kot dejansko samostojna politična enota.
To obdobje je pokazalo, da so zahteve po ustavni ureditvi in politični svobodi imele široko podporo prebivalstva.
Zgodovinski pomen 12. januarja 1848
Dogodki v Palermu niso bili osamljeni, temveč so predstavljali začetek revolucionarnega procesa, ki se je v letu 1848 razširil po Evropi. Vstaja je dokazala, da je mogoče absolutistično oblast izzvati z organiziranim in množičnim uporom.
Čeprav so bourbonske sile leta 1849 ponovno zavzele Sicilijo, politični pomen vstaje ni izginil.
12. januar 1848 je ostal zapisan kot prvi uspešen revolucionarni prelom tistega leta, ki je odprl pot širšemu gibanju za politične pravice, ustavnost in narodno samoodločbo. Dogodek v Palermu je postal pomembna referenčna točka poznejšega italijanskega narodnega gibanja in eden ključnih uvodov v pretresno leto, ki je trajno zaznamovalo evropsko zgodovino.
