V zadnjem desetletju je industrija osebne rasti doživela pravi razcvet. Knjige, podkasti, spletni tečaji, motivacijski govori in objave na družbenih omrežjih obljubljajo boljšo verzijo nas samih: bolj produktivno, bolj samozavestno, bolj umirjeno. Naslovi, kot je uspešnica Atomske navade, redno zasedajo vrhove lestvic, avtorji pa postajajo globalne zvezde.
A ob vsej tej poplavi nasvetov se postavlja vprašanje: ali smo postali zasvojeni z idejo nenehnega izboljševanja? In kaj v tej obsesiji morda izgubljamo?
Od osebne rasti do osebnega pritiska
Koncept osebne rasti sam po sebi ni problematičen. Želja po napredku, učenju in razumevanju sebe je naravna in zdrava. Težava nastane, ko se rast spremeni v neprestano merjenje lastne vrednosti. Družbena omrežja so polna jutranjih rutin ob petih zjutraj, ledenih kopeli, popolno organiziranih planerjev in citatov o tem, da je vsak trenutek priložnost za napredek.
Sporočilo je jasno: če ne delaš na sebi, zaostajaš. Tako se osebna rast iz poti samospoznavanja spremeni v še en projekt s cilji, roki in občutkom neuspeha, če jih ne dosežemo.
Industrija, ki živi od naših negotovosti
Globalna industrija vsebin za samopomoč je vredna več milijard evrov. Od seminarjev do individualnih coaching programov, obljuba je skoraj vedno podobna: boljše življenje je na dosegu roke, če le kupimo pravi program ali preberemo pravo knjigo.
Pri tem pa se redko govori o tem, da stalno osredotočanje na to, kaj nam manjka, lahko krepi občutek nezadostnosti.
Namesto da bi gradili na tem, kar že smo, nas vsebine pogosto usmerjajo v popravljanje domnevnih pomanjkljivosti. Paradoks osebne rasti je tako v tem, da nas lahko nenehno iskanje izboljšav oddalji od občutka zadovoljstva v sedanjosti.
Kaj nam pravzaprav manjka?
Morda nam ne manjka še ena metoda za boljšo produktivnost ali še ena jutranja rutina. Morda nam manjka prostor za počitek, za dolgčas, za napake … za to, da smo preprosto dovolj takšni, kot smo. Psihologi opozarjajo, da je sprejemanje sebe enako pomembno kot sprememba. Brez občutka temeljne vrednosti se lahko osebna rast hitro spremeni v neskončno dirko brez cilja.
Namesto vprašanja “Kako lahko postanem boljši?” bi si morda morali pogosteje zastaviti vprašanje: “Zakaj mislim, da še nisem dovolj dober?”
Med navdihom in realnostjo
Vsebine za samopomoč imajo svojo vrednost: lahko nas motivirajo, odprejo nova razmišljanja in pomagajo pri konkretnih spremembah. Težava nastane, ko postanejo edini okvir, skozi katerega gledamo nase. V svetu, kjer je vse optimizirano, od časa do odnosov, je morda največji upor prav to, da si dovolimo biti nepopolni.
Osebna rast ni tekmovanje in ni projekt z rokom oddaje. Je proces, ki vključuje tudi stagnacijo, dvome in padce. Vprašanje torej ni, ali se želimo razvijati, ampak ali to počnemo iz radovednosti in želje po boljšem življenju ali iz strahu, da nikoli ne bomo dovolj. Morda pa prav v tem tiči odgovor na to, kaj nam v resnici manjka.
