Poznamo tisti občutek. Cel teden vemo, da moramo nekaj narediti (učiti se, napisati poročilo, dgovoriti na pomemben mail …) In potem odlašamo. Prelagamo. Si govorimo, da bomo začeli jutri.
Potem pa pride večer pred rokom.
Nenadoma imamo fokus, energijo, jasno sliko, kaj je treba narediti. Motivacija se pojavi skoraj čudežno. In vprašanje je vedno isto. Zakaj komaj zdaj?
Motivacija pogosto ne pride na začetku, ampak takrat, ko začutimo pritisk
Ko je rok dovolj blizu, da postane stvar resnična. Dokler je nekaj oddaljeno, naši možgani to dojemajo kot manj nujno. Ko pa postane konkretno in časovno omejeno, se vklopi občutek odgovornosti.
Naloga kr naenkrat postane bolj jasna
Na začetku je naloga pogosto velika in meglena. Ne vemo, kje začeti. Ko pa zmanjkuje časa, si ne moremo več privoščiti popolnosti. Samo začnemo. In ravno začetek je tisti del, ki ga je najtežje premagati.
Kako najti motivacijo prej?
Zanimivo je, da motivacija pogosto sledi akciji, ne obratno. Ne čakajmo, da se počutimo pripravljeni. Ko naredimo prvi majhen korak, se pojavi občutek zagona. In ta potem potegne naprej.
Pomaga tudi, da nalogo narediš manj strašljivo. Namesto da si rečeš “moram se učiti vsaj tri ure”, si reci “odprl/a bom zapiske in deset minut samo bral/a”. Ko naloga ni več ogromna, se zmanjša odpor. Pogosto ugotoviš, da po teh desetih minutah sploh ne želiš nehati.
Še ena stvar, ki deluje, je, da si ne postavljaš previsokih pričakovanj. Če čakaš na popolno koncentracijo in popolne pogoje, boš čakal/a dolgo. Dovolj je povprečen začetek.
Morda motivacija ne pride prepozno. Morda samo čakamo nanjo, namesto da bi jo sprožili. Pet minut dela. Ena odprta stran zapiskov. En osnutek.
