Resnica o rejništvu. Ko je Helenina biološka ura »odbila 12«, kot sama hudomušno pove, si je v domu zaželela otroškega smeha, objemov in drobcenih stopal. Odločila se je za rejništvo, s tem pa stopila v svet, ki je zelo lep, a na zunaj še vedno poln napačnih predstav.
Razbijanje mita o »slabih« starših
Najpogostejši predsodek je, da so biološki starši “slabi” ljudje. Helena to odločno zavrača:
Niso! So samo ljudje, ki se po svojih najboljših močeh trudijo. Tako kot vsi mi. Vsak nosi svojo zgodbo, svoje težave, svojo prehojeno pot. Ne sodi ker ti bo sojeno! Na svetu so bolezni, smrti, težave z zdravjem. Ste ob spočetju otroka res lahko prepričani, da vas naslednjih 20 let nič od tega ne bo doletelo in boste lahko otroku nudili vse kar potrebuje za obstoj v današnjem prekompliciranem svetu in družbi?
Starš je tisti, ki otroku nudi zavetje
V komentarju enega od njenih Facebook zapisov sem prebrala: »Imeti otroke, pomeni imeti pogum. Imeti rejniške otroke pa pomeni imeti jajca!« Helena meni, da izraz, da moraš imeti za rejniške otroke »jajca«, ni povsem točen, saj jih moraš imeti za vsakega otroka. »Starš je starš. Rejniški, biološki, posvojitelj – sploh nima veze. Vlogo starša potrebuje vsak otrok in pripisal jo bo nekomu, ki ga čuti blizu,« razmišlja Helena. Poudarja tudi pomembno resnico: noben otrok ni nikogaršnja lastnina, temveč človek s pravicami.
Slovo in resnica o »odvzemu« otroka
Pogosto vprašanje je, ali lahko biološki starši rejniku otroka res kadarkoli odvzamejo. Helena pojasnjuje, da je to prav tako mit: »Za to so zakoni in sistemi. Obstaja sodišče, CSD, šola, vrtec. Vse se upošteva, tudi želje otroka.« Priznava pa, da je slovo težko. Ko je od njih odšel prvi otrok, je bila bolečina velika. »Bile so solze, predelovanje. Vsi normalni občutki ob izgubi temeljnega odnosa. Predelaš jih in greš naprej za tiste, ki te potrebujejo.«
Preberite še: Porod ni samo ženska stvar: “Ko sem prvič držal svojega otroka, sem začutil odgovornost, ki je ni mogoče opisati.”
