Ko pomislimo na fašizem, si pogosto predstavljamo nuniforme in totalitarno oblast. Redko pomislimo na lastno telo. A prav telo je bilo vedno eno ključnih bojišč avtoritarnih režimov. Danes, v dobi ozempica in vse bolj suhih influencerjev, se zastavlja vprašanje: Ali se soočamo z obliko kulturnega fašizma, kjer je maščoba postala sovražnik številka ena?
V začetku leta 2026 so na podcastu Feminism, Fascism, and the Future univerze Middlebury gostje postavili ostro tezo: “Fašistično telo mora biti močno in fit. Imeti mora izrazito spolno diferencirano in ne sme vsebovati MAŠČOBE. Maščoba v fašizmu postane znak preobilja, pomanjkanja discipline in šibkosti”. Ta misel ni nastala v vakuumu. Nedavni škandal okoli izjave nekdanjega kandidata za obrambnega ministra Peta Hegsetha. Govoril je o “no fat generals” (brez debelih generalov), to pa je le eden primer v nizu dokazov, da se retorika o telesu prepleta z nacionalistično in militaristično agendo.
A povezava med fobijo pred maščobo in fašizmom sega globlje. Že leta 2010 so raziskovalci v reviji Social Theory & Health opozarjali na mikrofašizem v diskurzu o vojni proti debelosti. Poglobili so se o posameznikih z večjo telesno težo, ki so označeni za “notranje teroriste”. Ta retorika ni le metafora. Kot kaže raziskava Judith Hamera iz leta 2019, so desno-populistični mediji, leta 2017 označili univerzitetni tečaj o maščobi kot napad na tradicionalne vrednote. Gre za sovraštvo do telesa, ki postaja politično orodje.
Ko postane “suh” edini, ki je viden
In tu pridemo do vprašanja, ki ga verjetno opažate tudi sami. Zakaj postajajo vaši najljubši influencerji vedno bolj suhi?
Ni naključje. Poleti 2025 je Rachel O’Dwyer v The Irish Times zapisala, da se vrača estetika iz časov “heroin chica” iz 90. let, vendar tokrat pod drugo masko. “Suhost je družbeni kapital,” pravi naslov njenega članka. Namesto sušenja z izstradanjem, danes govorimo o “bogati suhosti” (wealthy skinny), ki jo definirajo disciplina, nadzor in “tihi luksuz”. To je suhost, ki jo lahko dosežeš le, če imaš čas in denar za osebne trenerje, kuharje in drage terapije.
Toda v ozadju tiči nekaj veliko bolj zaskrbljujočega. Decembra 2025 je revija The Cut objavila pretresljiv članek z naslovom “Doba izstradanosti” (The Era of Emaciation). Novinarka opisuje, kako so zvezdniki in vplivneži, ki so nekoč izgledali zdravo, danes videti zaskrbljujoče suhi. Starš štiriletnega dečka je za revijo povedal, da je moral nehati predvajati kuharske videe blogerke Tieghan Gerard, ker je njegov sin rekel, da ima “oster obraz”. Vendar to ne ostaja več kot le estetska preferenca. Vendar se izraža kot kolektivni družbeni pritisk, ki ga poganjajo algoritmi in farmacevtska industrija.
Ko suhost postane ženska dolžnost
Medtem ko se zdi, da je pritisk po skrajni suhosti univerzalen, hitro ugotovimo, da ima izrazito spolno osredotočenost. Isti standardi preprosto ne veljajo za moške.
Če pogledamo fenomen “trad wives” (tradicionalnih žena), ki je v zadnjih letih eksplodiral na družbenih omrežjih, opazimo zaskrbljujoč vzorec. Te vplivnice, ki promovirajo vrnitev k domačnosti, pokornosti in skrbi za družino, hkrati poveličujejo točno določen tip ženskega telesa. Z osredotočenostjo predvsem na suho, urejeno, disciplinirano in vizualno “nezahtevno” žensko. “Trad wife” gibanje ni le nostalgična estetika, ampak aktiven odziv na feminizem, ki ga prikazujejo kot “prevaro” in “sovražnika prave ženskosti”.
A ta “prava ženskost” ima svojo ceno. Žensko telo mora biti vidno “pod nadzorom”. Če pogledamo priročnike vplivnic, kot je Estee Williams, ki uči sledilke, kako naj bodo “feminine, fit in friendly” (ženstvene, fit in prijateljske), da bi privabile premožnega moškega, vidimo, da je suhost postala del “paketa” za trg privlačnosti. Ženska je prodajalka seksa na trgu odnosov, kjer je njena “tržna vrednost” odvisna predvsem od tega, kako suha in posledično disciplinirana je.
Kakšna je sploh povezava med ženskostjo in fašizmom?
Medtem ko se od žensk pričakuje, da bodo skrčile svoje telo na minimum in s tem simbolično zasedle čim manj prostora (tako fizično kot družbeno), moškim njihova telesna teža redkokdaj preprečuje, da bi veljali za uspešne, zaželene ali “moške”. Tako se ženske prepriča, da je njihova največja vrednost v tem, kako dobro služijo pogledu in interesom moških, bodisi v pisarni bodisi v kuhinji. Ta pritisk pa vključuje tudi to, da so čim tanjše.
Kot ugotavlja analiza portala Citizen Femme, so ženska telesa vedno znova “bojno polje”. Takrat, ko se razmere politično zaostrujejo (odpadanje pravice do splava, napadi na pravice žensk), se zaostrujejo tudi estetski standardi. Ženske se umikajo v varno zavetje doma in v varno zavetje suhega telesa.
Zakaj je to nevarno?
Povezava med fašizmom in fat fobijo ni v tem, da bi vsak, ki hujša, postal fašist. Nevarnost je v načinu razmišljanja. Fašizem potrebuje jasno določljivega sovražnika. Tukaj je ta sovražnik notranji in ogroža čistost in moč naroda. Če to vlogo dobijo telesa, ki odstopajo od norme, potem postanejo ljudje z večjo telesno težo legitimen cilj za posmeh, diskriminacijo in nadzor. To se dogaja že zdaj, od zaposlovanja do zdravstvene oskrbe.
Ko mediji in influencerji promovirajo izključno en tip telesa, v tem primeru skrajno suho tel, in ga kodirajo kot znak discipline, morale in “visoke vrednosti”, utrjujejo idejo, da so drugačna telesa manjvredna. In ko to počnejo v imenu zdravja, je past popolna.
Kot je za ABC povedala dr. Natalie Jovanovski z univerze RMIT, gre za “lipo-pismenost” (lipo-literacy), kjer smo razvili lažen občutek strokovnosti za branje teles in presojanje o zdravju ljudi zgolj na podlagi njihove teže. Ta površinska sodba je redko točna. Vendar je pa izjemno škodljiva.
Vrnitev k skrajni suhosti tako ni samo modna muha. Je odraz širših družbenih in političnih tokov, ki cenijo nadzor, disciplino in uniformnost. Ko naslednjič na Instagramu vidite influencerja, katerega kosti iztopajo izpod kože, se vprašajte ne le, kako je to dosegel, ampak tudi, kakšno ideologijo to telo pravzaprav promovira. In kaj to sporoča vsem tistim, ki v ta kalup ne spadajo.
Vojna proti maščobi se je začela kot vojna za zdravje, a vse bolj kaže svoj pravi obraz: vojno proti drugačnosti. In v tej vojni ni žrtev le naše fizično zdravje, ampak tudi naša človečnost.
