Institut Varuha bolnikovih pravic v Mariboru predstavlja pionirski model zaščite pacientov, saj je bil ustanovljen že leta 2001, kar je celih sedem let pred uveljavitvijo nacionalnega zakona o pacientovih pravicah. Kot neodvisen, zaupen in brezplačen mehanizem nudi pomoč ljudem iz podravske regije, ki se znajdejo v stiski zaradi poteka zdravljenja ali neustreznega odnosa osebja.
Aktualna varuhinja mag. Jasna Cajnko pojasnjuje, da bolniki danes svoje pravice prepoznavajo bolje kot nekoč, a še vedno najpogosteje poročajo o kršitvah “pravice do primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave”, ki ji sledita nespoštovanje pacientovega časa ter pomanjkljiva pojasnilna dolžnost izvajalcev, poroča Maribor24, celoten članek pa lahko preberete tukaj.
Bolniki iščejo jasna pojasnila in občutek slišanosti
Podatki kažejo, da so bolniki najbolj nezadovoljni s storitvami na sekundarni ravni, torej v specialističnih ambulantah (v 46,9 odstotkih), sledijo pa osebni zdravniki na primarni ravni. Ko pride do pritožbe, varuhinja najprej poskuša z neformalnim posredovanjem. Pogosto je ključna rešitev skupno srečanje, kjer se razjasnijo vsa sporna dejstva, saj bolniki po besedah varuhinje največkrat iščejo predvsem jasna pojasnila in občutek slišanosti, še navaja Maribor24.
Kako poteka postopek, ko bolnik vloži pritožbo?
Postopek pomoči pri varuhinji se začne z vložitvijo pisne, ustne ali elektronske pritožbe, ki ji mora pritožnik priložiti vso relevantno zdravstveno dokumentacijo. Pisarne varuhinje, ki se nahaja na Ulici heroja Staneta 1 v Mariboru, se bolniki lahko poslužijo preko telefona (02 2201-634) ali elektronske pošte: varuh.bp-mb@maribor.si. Če zadeve ni mogoče urediti zgolj z neformalnim posredovanjem, varuhinja po pooblastilu sproži zahtevo za ustno obravnavo.
Gre za skupno srečanje z zdravstvenimi delavci, kjer se z vpogledom v dokumentacijo razjasnijo vsa sporna dejstva in dileme. Cilj teh prizadevanj je največkrat sklenitev medsebojnega dogovora o rešitvi spora, v kolikor pa to ni mogoče, se postopek nadaljuje pred Komisijo RS za varstvo pacientovih pravic, ki ima moč naložiti odpravo ugotovljenih nepravilnosti.
Izobraževalni primanjkljaj
Vendar pa se v ozadju teh sporov skriva globlja sistemska težava – komunikacijska vrzel. Mag. Jasna Cajnko opozarja na absurdno situacijo, ko navaja besede direktorja UKC Maribor dr. Vojka Flisa, ki pravi, da jim zdravstvena zavarovalnica storitve zdravljenja poravna oziroma prizna kot storitev, “časa za pogovorov z bolniki pa ne”. Ta časovna stiska neposredno vpliva na kakovost odnosa, zaradi česar strokovna direktorica UKC Maribor dr. Nataša Marčun Varda ocenjuje, da je prav neuspešna komunikacija tista težava, ki “bi jo bilo najlažje in je sočasno tudi najtežje urediti”. Ob tem varuhinja opozarja na izobraževalni primanjkljaj, saj bodoči zdravniki in medicinske sestre med študijem še vedno nimajo predmeta, ki bi jih učil empatične in odnosne komunikacije.
Slaba organizacija sistema
Poleg komunikacije položaj bolnikov otežujejo slaba organizacija sistema, kadrovska podhranjenost in dolge čakalne dobe. Varuhinja poudarja, da zdravstvo v Sloveniji trpi zaradi pomanjkanja kontinuitete, kar potrjujejo tudi besede dr. Jerneja Završnika, direktorja ZD dr. Adolfa Drolca Maribor. Ta opozarja, da je medicinsko stroko težko uveljavljati, ker katerakoli vlada že prevzame vodenje naše države, “postavi svoja pravila igre”, kar ruši vzdržnost celotnega sistema.
Kje se skriva rešitev?
Rešitev bi po mnenju mag. Jasne Cajnko morala temeljiti na potrebah bolnikov in strokovnih reformah, ne pa na trenutnih političnih smernicah. Članek sklene z močnim etičnim sporočilom dr. Božidarja Voljča, predsednika etične komisije pri Ministrstvu za zdravje. Ta poudarja, da bi morala v zdravstvu vladati načela dobrobiti, neškodljivosti, avtonomije in pravičnosti. Voljč je prepričan, da v kolikor bi omenjena temeljna medicinska etična načela zares “živela” v praksi, “ne bi potrebovali ne zastopnikov pacientovih pravic, ne instituta Varuha bolnikovih pravic”. Dokler pa sistem ne deluje na teh temeljih, institut v Mariboru ostaja nepogrešljiv člen pri razjasnjevanju dvomov in iskanju sporazumnih rešitev med pacienti in zdravstvenim osebjem.
