Pokvarjen pralni stroj, sesalnik ali drug gospodinjski aparat pogosto pomeni neprijetno dilemo: plačati popravilo, ki je lahko skoraj tako drago kot nov izdelek, ali preprosto kupiti novega. Evropska unija želi takšno prakso spremeniti. Nova pravila naj bi potrošnikom olajšala popravila, proizvajalce pa prisilila k bolj popravljivim izdelkom.
Za popravilo se odloči malo ljudi
V Evropski uniji vsako leto nastane okoli 35 milijonov ton odpadkov zaradi zavrženih pokvarjenih gospodinjskih aparatov. Čeprav bi si kar 77 odstotkov evropskih potrošnikov raje izbralo popravilo kot nakup novega izdelka, se v praksi za popravilo odloči bistveno manj ljudi. Eden glavnih razlogov je cena.
Podatki so zgovorni: medtem ko je mogoče profesionalno popravilo ekonomsko smiselno izvesti pri približno petih odstotkih pralnih strojev in tretjini sesalnikov, je pri večini naprav popravilo na meji ekonomske upravičenosti ali pa se sploh ne izplača. V nekaterih primerih so namreč nadomestni deli tako dragi, da je nakup nove naprave cenejši.
Namesto popravila pogosto sledi nakup novega
Težava se lahko začne že pri majhni okvari. Če odpove posamezna komponenta, je lahko zaradi načina izdelave treba zamenjati precej večji in dražji sklop. Tako lahko relativno poceni popravilo hitro postane zamenjava celotnega dela naprave.
Pri gospodinjskih aparatih, ki tehtajo tudi od 60 do 80 kilogramov, to pomeni, da lahko okvara ene manjše komponente pripelje do odločitve za nakup povsem novega izdelka. Kot primer je naveden 280 evrov vreden popravek pralnega stroja, pri katerem je lahko nova naprava stala približno enako.
Pomemben dejavnik je tudi čas. Nov aparat je mogoče v nekaterih primerih dobiti že naslednji dan, medtem ko lahko popravilo traja več tednov. Potrošnik se zato pogosto odloči za hitrejšo, četudi manj trajnostno rešitev.
Po ocenah Evropske komisije takšen sistem evropske potrošnike vsako leto stane približno 12 milijard evrov.
Proizvajalci bodo morali omogočiti lažja popravila
EU želi to spremeniti z direktivo o pravici do popravila in spremljajočimi pravili na področju ekološkega oblikovanja izdelkov.
Namen novih pravil je, da izdelki ne bi bili zasnovani tako, da jih je težko razstaviti in popraviti. Med drugim naj bi morali proizvajalci pri določenih izdelkih uporabljati standardne vijake namesto lepila, kjer je to mogoče, s čimer bi bilo razstavljanje naprave lažje tudi z osnovnim orodjem.
Pravila posegajo tudi na področje programske opreme. Proizvajalci naj ne bi smeli uporabljati programskih oziroma strojnih omejitev, katerih namen je preprečiti popravila pri neodvisnih serviserjih. Danes je lahko neodvisnim tehnikom onemogočen dostop do diagnostične programske opreme ali posameznih nadomestnih delov. Po podatkih iz poročila do 80 odstotkov neodvisnih serviserjev poroča o takšnih omejitvah.
Deli, orodja in navodila naj bodo dostopnejši
Nova ureditev od proizvajalcev zahteva, da za izdelke, za katere veljajo pravila o popravljivosti, zagotovijo možnosti za popravilo, nadomestne dele, orodja in informacije, potrebne za izvedbo popravila.
To je pomembna sprememba tudi za neodvisne serviserje. Proizvajalci jim ne bi smeli onemogočati popravil zgolj zato, ker je napravo pred njimi popravljal nekdo drug. Prav tako naj ne bi smeli uporabljati programske opreme, strojnih omejitev ali pogodbenih pogojev za preprečevanje neodvisnih popravil.
Predvidena je tudi večja svoboda pri izbiri nadomestnih delov. Pravila omogočajo uporabo originalnih, rabljenih in združljivih delov ter varnih in zakonitih 3D-natisnjenih nadomestnih delov, kjer je to primerno. Proizvajalci bodo morali za pogosta popravila objavljati tudi okvirne cene, da bo potrošnik lažje ocenil, ali se mu popravilo splača.
Tudi po garanciji ne bo vsega konec
Ena pomembnejših sprememb se nanaša na obdobje po nakupu. Namen pravil je, da bi bila možnost popravila na voljo tudi po poteku običajnega jamstvenega obdobja, kadar za določen izdelek veljajo evropske zahteve glede popravljivosti.
Če se izdelek pokvari v obdobju zakonske odgovornosti prodajalca, bo imel potrošnik možnost izbire med popravilom in zamenjavo. Če se odloči za popravilo, se obdobje odgovornosti podaljša za 12 mesecev. Posamezne države lahko pri ponavljajočih se popravilih omogočijo tudi dodatna podaljšanja.
To je pomembno predvsem zato, ker je danes položaj potrošnika po popravilu lahko precej slabši kot pri nakupu novega izdelka. Pri novem izdelku velja dveletno jamstvo, medtem ko je pri popravilu pogosto zagotovilo omejeno predvsem na zamenjani del. Če nato odpove druga komponenta, se lahko potrošnik znova znajde pred visokim stroškom.
Če bo popravilo trajalo predolgo, naj bi dobili nadomestni aparat
Nova pravila želijo poseči tudi v eno največjih težav pri popravilih, ki je čakanje. Potrošniki bodo lahko v času popravila dobili začasno nadomestno napravo. Če bo popravilo trajalo predolgo, naj bi imeli pravico do takšne začasne rešitve, kar naj bi zmanjšalo pritisk, da bi zaradi čakanja raje kupili nov aparat.
Uveden bo tudi enoten evropski obrazec z informacijami o popravilu. Na njem bodo lahko navedeni podatki o serviserju, stroških diagnostike in popravila, predvidenem času popravila, kraju predaje naprave, stroških prevoza ter možnosti začasne zamenjave. Ponudba naj bi bila praviloma veljavna najmanj 30 dni.
Potrošnik bo pri tem še naprej lahko izbral neodvisnega serviserja in ne bo nujno vezan na servisno mrežo proizvajalca.
Problem so tudi sami izdelki
Evropska prizadevanja niso usmerjena samo v popravila, temveč tudi v način izdelave naprav. Proizvajalci namreč pogosto uporabljajo konstrukcijske rešitve, pri katerih je posamezne komponente težko zamenjati. Poceni deli, ki se hitreje obrabijo, so lahko na primer prispajkani neposredno na večje elektronske plošče. Če odpove manjši del, je zato namesto njegove zamenjave treba zamenjati celoten sklop, kar lahko strošek popravila s približno 50 evrov poveča na okoli 250 evrov.
Takšen način izdelave je eden od razlogov za tako imenovano prezgodnje nadomeščanje izdelkov. Potrošnik sicer ni nujno prisiljen kupiti nove naprave, vendar je popravilo zaradi cene, nedostopnosti delov ali programske blokade tako oteženo, da je nova naprava pogosto videti kot edina smiselna možnost.
Nova pravila že veljajo, države pa jih še niso povsem izvedle
Direktiva o pravici do popravila je bila na ravni EU sprejeta leta 2024, uporabljati pa se je začela poleti 2026. Države članice so morale do 31. julija 2026 direktivo prenesti v svojo zakonodajo, določiti nacionalne kontaktne točke in sankcije za kršitve. Vendar tega roka niso spoštovale vse države. Po podatkih Evropske komisije je rok izpolnilo deset držav članic.
Zaradi različnega izvajanja se lahko pravice potrošnikov med državami za zdaj razlikujejo. Evropski poslanec René Repasi, poročevalec za to zakonodajo v Evropskem parlamentu, opozarja, da se potrošniki na direktivo ne morejo neposredno sklicevati proti zasebnim podjetjem, dokler posamezna država pravil ne prenese v svojo nacionalno zakonodajo.
EU pripravlja tudi skupno evropsko platformo, ki naj bi potrošnikom olajšala iskanje možnosti za popravilo. Evropska platforma naj bi začela delovati leta 2028, vmesnik na ravni EU pa naj bi bil pripravljen julija 2027. Na enem mestu naj bi bilo mogoče iskati lokalne serviserje, ponudnike obnovljenih izdelkov, kupce pokvarjenih naprav in različne skupnostne pobude, povezane s popravili.
