Ko si predstavljamo prihodnost umetne inteligence, si večina ljudi predstavlja nekaj skoraj znanstvenofantastičnega: stroje, ki razumejo jezik, ustvarjajo slike, pišejo knjige in odgovarjajo na skoraj vsako vprašanje.
Manj pogosto pa si predstavljamo prizor, ki je veliko bolj podoben distopiji.
Tovarne, kjer se knjige razstavljajo na dele. Rezila, ki odrežejo knjižne platnice. Strani, ki se skenirajo v podatkovne baze. In nato – smrt knjige.
Dobesedno.
Knjige so nova surovina za umetno inteligenco
Razvoj velikih jezikovnih modelov temelji na ogromnih količinah podatkov. Umetna inteligenca mora »prebrati« milijarde besed, da se lahko nauči prepoznavati vzorce jezika, pisanja in informacij.
Toda v poplavi umetno ustvarjenih vsebin se pojavlja nov problem.
Če bo internet vedno bolj napolnjen z besedili, ki jih ustvarjajo algoritmi, bodo prihodnji modeli umetne inteligence trenirani na vedno večji količini lastnih kopij. Namesto človeškega znanja bi lahko prihodnji UI sistemi hranili predvsem odmeve prejšnjih algoritmov.
Zato so knjige postale dragocena surovina.
Ne ker bi bile redke, ampak zato, ker predstavljajo nekaj, česar umetna inteligenca sama ne more ustvariti: izvirno človeško delo. Knjige, napisane pred množičnim razmahom generativne umetne inteligence, zlasti pred letom 2022, predstavljajo eno zadnjih velikih zbirk človeško ustvarjenih podatkov, ki še niso kontaminirani z vsebinami, ki jih je ustvarila AI. In industrija je to opazila.
THIS IS F*CKING DISTURBING!!!🤯
A leaked Anthropic document just came out in court. Their own words:
“Project Panama is our effort to destructively scan all the books in the world.”
Next line: “We don’t want it to be known that we are working on this.”
They planned to shred… pic.twitter.com/qKjDPxevX0
— Evan Luthra (@EvanLuthra) July 29, 2026
Od knjižnice do podatkovnega centra: projekt Panama
Po poročanju medijev naj bi podjetja, povezana z razvojem umetne inteligence, prek posrednikov množično kupovala knjige. V središču razkritij je bilo podjetje Anthropic, razvijalec klepetalnega robota Claude, ki je zaupal notranji program z imenom »Project Panama«. Za njegovo izvedbo so najeli celo nekdanjega vodjo Googleovega projekta digitalizacije knjig.
Ti posredniki, kot je na primer ISBNdb, pogosto delujejo anonimno in iščejo velike količine naslovov, od 1.000 do celo 1 milijona knjig na naročilo. Knjigarji po Evropi in ZDA poročajo o nenadnem povpraševanju po naključnih, razprodanih, redkih in tujejezičnih delih.
Postopek je precej preprost – in brutalen.
Knjige se razstavijo, strani se skenirajo, fizični izvod pa pogosto konča med odpadki ali v reciklaži. Na prvi pogled se lahko zdi logično vprašanje: zakaj bi hranili fizično kopijo, če je vsebina že digitalizirana?
Toda knjiga je del zgodovine, je sled časa, v katerem je nastala. Vsaka stara, razprodana ali pozabljena knjiga predstavlja nekaj, česar digitalna kopija ne more popolnoma nadomestiti, gre se za kulturni spomin.
THIS IS WILD 😳
Anthropic secretly ran a project to destructively scan every book on Earth — code name Project Panama.
The process: cut the spine off with a hydraulic press, scan every page, shred what’s left. Millions of books gone, permanently, to train an AI.
An internal… pic.twitter.com/loCqLH8dkG
— Nainsi Dwivedi (@NainsiDwiv50980) July 29, 2026
Ko kapital odloča, kaj bo preživelo
Najbolj zaskrbljujoč del te zgodbe ni samo uničevanje knjig.
Ko podjetje kupi knjigo, jo lahko pravno gledano pogosto obravnava kot svojo lastnino. Leta 2025 se je Anthropic soočil s tožbo avtorjev (Bartz et al. v. Anthropic) in se poravnal za najmanj 1,5 milijarde dolarjev zaradi uporabe piratskih digitalnih knjig. A kljub temu je ameriško sodišče razsodilo, da je »destruktivno skeniranje« zakonito kupljenih fizičnih knjig za namen treniranja AI zaščiteno z doktrino »poštene uporabe« (fair use), ker je proces ocenilo kot »transformativen«.
To pomeni, da je uničevanje knjig, tudi redkih, pravno dopustno, če služi razvoju tehnologije.
Toda kaj se zgodi z redko znanstveno knjigo, lokalnim zgodovinskim zapisom ali prevodom, ki ga nihče več ne tiska, če ga nekdo kupi samo zato, da ga spremeni v podatke in fizično uniči?
Kaj izgubimo, ko nekaj, kar je nastajalo desetletja, postane zgolj gorivo za nekaj, kar mora biti ustvarjeno hitreje in ceneje?
Ironija umetne inteligence: ustvarjamo prihodnost z uničevanjem preteklosti
Pri razvoju umetne inteligence pogosto govorimo o napredku, inovacijah in prihodnosti.
Toda vsaka tehnologija ima svojo ceno. Pri UI je to vprašanje lastništva, avtorskih pravic in odnosa do človeškega ustvarjanja. Umetniki in ustvarjalci že dolgo opozarjajo, da so njihova dela postala gorivo za sisteme, ki bodo nekoč morda konkurirali njim samim, zdaj pa se pojavlja še druga plat problema.
Največji paradoks je, da podjetja ustvarjajo umetno inteligenco, ki naj bi pomagala ohranjati znanje, hkrati pa pri tem uničujejo fizične nosilce tega znanja.
Kot da bi za izgradnjo muzeja najprej požgali vse artefakte, ki jih želimo razstaviti.
Sam posrednik ISBNdb je priznal, da je »naslov ‘Podjetje za umetno inteligenco uniči dva milijona knjig’ naslov, ki ne zbuja simpatij«. A to podjetij ne ustavi.
Knjige niso samo podatki
Skeniranje knjig lahko rešuje pozabljene arhive, omogoča dostop ljudem po vsem svetu in pomaga ohranjati znanje. Toda obstaja razlika med ohranjanjem in izkoriščanjem.
Če je edina vrednost knjige v tem, koliko podatkov lahko iz nje pridobimo, potem smo nekaj pomembnega izgubili.
Knjiga je dokaz, da je nekoč obstajal človek, ki je mislil, raziskoval, ustvarjal in poskušal nekaj povedati svetu.
Zato je največja nevarnost umetne inteligence lahko prav v tem, da začnemo na umetnost in znanost gledati samo še kot material ali kot vir, kot nekaj, kar lahko uporabimo in zavržemo.
