Zgodbe o čarovnicah razkrivajo, kje na Slovenskem so potekali najbolj odmevni procesi in kateri kraji so povezani s tem temnim delom zgodovine.
Zgodbe o čarovnicah: Kje so potekali procesi?
Čarovniške grmade niso gorele le nekje daleč v Evropi. Tudi na območju današnje Slovenije so pred stoletji zaradi obtožb čarovništva ljudje končali v zaporih, mučilnicah in na moriščih. Procesi niso prizadeli le enega kraja, temveč so se v različnih obdobjih razširili po številnih slovenskih deželah.
V zgodovinskih virih se tako pojavljajo imena krajev, ki jih poznamo še danes. Maribor, Ljutomer, Ptuj, Gornja Radgona, Hrastovec, Ribnica in druga območja so bila povezana s čarovniškimi procesi. Ponekod je šlo za posamezne primere, drugod pa za širše preganjanje, pri katerem je ena obtožba lahko sprožila novo.
Hrastovec je gorel
Raziskave zgodovinarja Matevža Koširja, o katerem smo že pisali, kažejo, da lahko na območju današnje Slovenije prepoznamo več velikih obdobij množičnih pregonov. Na Štajerskem sta posebej izstopala velika vala med letoma 1661 in 1662 ter med letoma 1671 in 1677, na Kranjskem pa so obsežni procesi potekali v Poljanski dolini ob Kolpi med letoma 1691 in 1699.
Hrastovec je bil eno najpomembnejših središč velikega pregona, ki se je začel leta 1661. Takrat so se procesi istočasno odvijali pred sodišči v Hrastovcu, Mariboru, na Ptuju in v Gornji Radgoni. Obtožbe so povezovale ljudi z domnevnim čarovniškim sabatom, čaranjem toče in drugimi oblikami magije.
Junija 1661 so bile v Hrastovcu sojene Margareta Klajdič, Julijana, Apolonja in Marjeta Kolčič. Margareto so 22. junija sežgali, Apolonjo štiri dni pozneje, Julijana pa je umrla v zaporu. Procesi so razkrivali tudi, kako so se v čarovniških obtožbah prepletali vsakdanji spori in takratne predstave o domnveni magiji.
V enem od primerov sta bili Margareta Klajdič in Julijana v sporu s sosedom. Po takratnih predstavah sta se mu želeli maščevati z magijo, pri čemer naj bi uporabili njegove lase in drevo tise. Toda za sodišče takšne vsakdanje magične prakse niso bile najpomembnejše. Ključne so postale obtožbe, da naj bi povzročali točo, škodovali živalim in se družili s hudičem.
Maribor ni bil izjema
Tudi Maribor je bil neposredno vpet v veliki pregon. Leta 1661 je tamkajšnje sodišče obravnavalo primere, povezane s procesi v Hrastovcu in drugih krajih. Nekatere osebe so bile med postopki celo prevažane med sodišči, saj so oblasti iskale povezave med domnevnimi udeleženci čarovniških srečanj.
Raziskava navaja tudi primer Urše Karnič, ki je bila osumljena čarovništva in je bila povezana z mariborskim sodiščem. Ponovno so jo prijeli, nato pa so jo skupaj z Radigundo in njenim možem zaprli. Radigunda je zaradi posledic mučenja umrla v zaporu, Uršo pa so po priznanju obglavili in sežgali.
Maribor se v zgodovini teh pregonov pojavlja tudi že pred velikim valom iz leta 1661. Leta 1637 je bil nedaleč od Maribora Martin Suhi pod obtožbo škodljivega čaranja ubit s strani razjarjenih kmetov. To ni bil sodni proces v klasičnem pomenu besede, vendar primer kaže, kako močne so bile predstave o čarovništvu med prebivalstvom že pred največjimi pregoni.
Ljutomer in veriga smrti
Leta 1671 se je nov proces začel v Ljutomeru. Začetek je bil skoraj banalen: šlo je za tožbo zaradi obrekovanja. Mihael Hork, njegova žena Marina in njena sestra Jera Šerb so se znašli v sporu, nato pa so pričevanja drugih ljudi obtožbe obrnila proti njim.
Sodišče je primer spremenilo v čarovniški proces. Za zaslišanja in mučenje je bil zadolžen krvni sodnik Volk Lovrenc Lampertič, ki se je pojavljal tudi pri drugih štajerskih procesih. Marina in Jera sta po mučenju priznali čarovništvo. 23. januarja 1672 sta bili obglavljeni in njuni telesi sežgani.
Mihael Hork je obtožbe zanikal. Tudi po mučenju priznanja ni bilo. Umrl je v zaporu, potem ko je bil več ur mučen na čarovniškem stolu. Njegov primer je eden izmed tistih, ki kažejo, da za konec procesa ni bilo nujno potrebno priznanje, saj človek je lahko umrl že med samim postopkom.
Toda s tem se ljutomerski pregon ni končal. Proces se je širil na sosednja deželska sodišča, obtožbe pa so ustvarjale nova imena. Prav zaradi takšnega načina sojenja se je lahko en primer spremenil v širši pregon.
Gornja Radgona in grmada
Med kraji, ki so bili zajeti v veliki pregon, je bila tudi Gornja Radgona. Že aprila 1661 je bila tam pred sodiščem usmrčena ženska, obtožena čarovništva. Sodišče jo je obsodilo na sežig pri živem telesu.
Nekaj tednov pozneje je bila v Zgornji Radgoni zaradi čarovništva usmrčena še Jerica Šef iz Svetega Jakoba v Slovenskih goricah. V procesu so bili obtoženi tudi njeni dve sestri, ki so ju sodni hlapci odpeljali na sodišče v Hrastovec.
Ena izpoved, več deset imen
Prav naznanjanje drugih ljudi je bilo eno najbolj nevarnih orožij čarovniških procesov. Ko je obtožena oseba pod mučenjem navedla imena domnevnih soudeležencev, so sodišča lahko začela iskati te ljudi. V primeru Urše Černe iz velikega hrastovškega pregona je bilo naznanjenih kar 26 oseb, ki so spadale pod pristojnost petih različnih deželskih sodišč. Nekaterim od naznanjenih so sodili šele mnogo let pozneje. Sodišča so ljudi vozila tudi na soočenja med Mariborom in Hrastovcem.
Zato so se procesi lahko vlekli več let. Včasih je med prvotno obtožbo in naslednjim postopkom minilo precej časa, vendar je ime, zapisano v sodnem dokumentu, lahko ostalo dovolj dolgo, da so ga oblasti pozneje ponovno odprle.
Tudi Kranjska ni bila mirna
Štajerska ni bila edino območje, kjer so gorele grmade. Na Kranjskem so med letoma 1691 in 1699 potekali obsežni procesi na gospostvu Poljane v dolini ob Kolpi. Zajeli so številne podložnike z območij vse do Vinice, Črnomlja, Lahinje in Starega trga.
Junija 1699 so bile na gospostvu Poljane kot čarovnice sežgane Nežica Klobučar, Marina Malc in Katarina Šterk. Po podatkih iz raziskave so te tri ženske skupaj naznanile več kot 80 oseb, ki naj bi sodelovale pri čarovništvu na Klek. Tudi tu se tako ponovi vzorec, ki ga vidimo drugod po slovenskih deželah: ena obsodba ni nujno pomenila konca, lahko je pomenila (šele) začetek novega kroga aretacij in obtožb.
Ribnica ni bila zadnja
Ribniški proces iz let 1700 in 1701 je eden najbolj znanih, vendar tudi on ni pomenil konca čarovniških procesov na Slovenskem. Zgodovinar Matevž Košir opozarja, da Marina Češarek ni bila zadnja žrtev takšnih pregonov niti na Kranjskem niti zanesljivo v sami Ribnici. V Ribnici je bila skoraj zagotovo sežgana še Anka Končar, ki je bila leta 1701 zaprta v okviru procesa.
Po ribniškem procesu so se hudi pregoni nadaljevali tudi drugod. V Krškem so čarovniški procesi potekali med letoma 1701 in 1714. Zadnja znana procesa na Slovenskem sta nato leta 1745 potekala v Metliki in Gornji Radgoni. V Gornji Radgoni je ena od osumljenih umrla v zaporu, druge pa so bile izpuščene, medtem ko izid procesa v Metliki ni znan.
Grmade niso bile legenda
Ko danes govorimo o čarovnicah, jih pogosto povezujemo s pravljicami in izmišljenimi zgodbami, zgodovinski dokumenti pa kažejo nekaj povsem drugega. Na območju današnje Slovenije so v različnih obdobjih obstajala sodišča, ki so ljudi zaradi obtožb čarovništva zapirala, mučila in obsodila na smrt. Procesi so se lahko začeli zaradi medsosedskega spora, po hudem neurju ali zaradi govoric, nato pa so se prek prisiljenih priznanj in naznanitev razširili na desetine drugih ljudi.
Preberite še: Kdo poje kruh in popije vino na noč čarovnic?
