Poletje se počasi poslavlja, pred nami pa je eden najbolj slikovitih delov leta. Jesen se je začela danes, 23. septembra, ob 2.05, ko je nastopilo jesensko enakonočje.
Dan bo dolg približno 12 ur in 8 minut, nato pa se bo dnevna svetloba iz dneva v dan krajšala. A za naše prednike je bil prihod jeseni veliko več kot le sprememba vremena. Z njim so se povezovali konec pomembnega dela kmečkega leta, spomin na pokojne in številna nenavadna ljudska verovanja.
Jesen je pomenila pomemben prehod
V tradicionalni družbi je bil letni cikel tesno povezan z vsakdanjim življenjem. Prehodi med letnimi časi so imeli zato poseben pomen, kar se odraža tudi v slovenskem ljudskem izročilu. Etnologinja Monika Kropej z ZRC SAZU je v raziskavi obravnavala prav bajeslovna bitja, ki se pojavljajo ob različnih prelomnicah letnega cikla, tudi ob prehodu v jesen. To pomeni, da jesen v ljudskih pripovedih ni bila zgolj obdobje hladnejšega vremena, temveč čas, v katerem se je spreminjala tudi podoba nadnaravnega sveta.
Oglašale naj bi se duše pokojnih
Ena najbolj zanimivih predstav je povezana s pozno jesenjo. Kropej v raziskavi navaja, da so si ljudje ob dnevu mrtvih, 1. novembra, in vseh svetih, 2. novembra, pripovedovali zgodbe o duhovih in dušah pokojnih. Predstave o mrtvih so bile nekoč del širšega ljudskega izročila, v katerem meja med svetom živih in pokojnih ni bila razumljena tako strogo kot danes. Tudi zato je pozna jesen dobila posebno, nekoliko skrivnostno mesto v ljudskih pripovedih.
Še bolj nenavadna zgodba govori o gospodarju volkov
Z jesenskim obdobjem je povezana tudi zgodba o Volčjem pastirju oziroma gospodarju volkov. Po raziskavi ZRC SAZU so južni Slovani čas okoli godu svetega Martina, 11. novembra, poznali kot obdobje tako imenovanih volčjih praznikov oziroma martincev. Po ljudskem verovanju je takrat z onega sveta prišel gospodar volkov, ki je imel oblast nad temi živalmi. Volkovi so bili za ljudi nekoč resna nevarnost, predvsem za živino, zato ni presenetljivo, da so okoli njih nastale številne pripovedi in verovanja.
Jesen prinaša tudi martinovo
Zgodbe o volkovih niso edina zanimivost, povezana z novembrskim delom jeseni. Martinovo, ki ga praznujemo 11. novembra, je bilo nekoč povezano z zahvalo za dobro letino, danes pa ga poznamo predvsem kot praznik vina. V vinorodnih krajih so ga spremljale velike pojedine, pri katerih tradicionalno niso smeli manjkati gos, zelje in mlinci. Slovenski etnografski muzej poudarja, da je martinovanje skozi čas dobilo podobo praznovanja, ki združuje vino, hrano in različne ljudske običaje.
Zakaj prav martinova gos?
Tudi gos ima svojo legendo. Po pripovedi, ki jo navaja Slovenski etnografski muzej, se je sveti Martin, ko so ga želeli proti njegovi volji imenovati za škofa, skril med gosi. Toda ptice so ga z glasnim gaganjem izdale in tako razkrile njegovo skrivališče. Prav ta zgodba je ena od razlag, zakaj je gos postala tako prepoznavna spremljevalka martinovih pojedin. Legenda se je ohranila v ljudskem izročilu in je danes še vedno del podobe martinovanja.
Tudi na mizi so nekoč pustili nekaj za pokojne
Jesenski običaji pa niso bili povezani samo s praznovanjem. Slovenski etnografski muzej navaja, da so ponekod na podeželju še v 20. stoletju od zahvalne martinove pojedine pustili nekaj jedi in pijače za duše v vicah. V ljudskem izročilu naj bi te duše predstavljale poznejšo krščansko podobo starejših predstav o duhovih prednikov. Takšni običaji lepo kažejo, kako so se skozi stoletja prepletali starejše ljudsko izročilo, krščanstvo in vsakdanje življenje ljudi.
Jesen – več kot pisano listje
Danes se začenja čas, ki ga povezujemo predvsem s krajšimi dnevi, meglenimi jutri, kostanjem in pisanimi gozdovi. V ljudskem izročilu pa je bil ta prehod precej bolj zapleten, saj je jesen pomenila zaključevanje letine, pripravo na zimo, spomin na mrtve in čas številnih pripovedi o nadnaravnem. Od duš pokojnih do skrivnostnega gospodarja volkov in martinove gosi, vse te zgodbe kažejo, kako močno so bili naši predniki povezani z naravnim ciklom.
