Oblasti v novozelandskem Aucklandu so zavrnile prošnjo za postavitev kipa v spomin na žrtve spolnega suženjstva, ki so ga med drugo svetovno vojno množično izvajale japonske sile. Odbor Devonport-Takapuna je odločitev sprejel po javnem posvetovanju, na katerem se je večina izrekla proti postavitvi. Japonski veleposlanik v državi je pred tem opozoril, da bi spomenik lahko povzročil razdor in konflikt med skupnostmi ter vplival na diplomatske odnose med državama.
Predlog korejske organizacije
Predlog za postavitev bronastega kipa v predmestju Aucklanda Takapuna, natančneje v parku Barry’s Point Reserve, je podala nevladna organizacija Korean Garden Trust . Kip je Novi Zelandiji podarila južnokorejska nevladna organizacija Korean Council for Justice and Remembrance, ki se desetletja zavzema za pravice žrtev spolnega suženjstva, poznanih tudi kot “ženske za tolažbo”.
Kip prikazuje mlado dekle, ki sedi ob praznem stolu. Prazni stol simbolizira tiste žrtve, ki niso dočakale opravičila in priznanja. Ob kipu naj bi bila nameščena tudi plošča s pojasnilom zgodovinskega konteksta.
Zgodovinarji ocenjujejo, da je bilo med letoma 1932 in 1945 v vojaške javne hiše prisiljenih ali prevaranih do 200.000 žensk, večinoma Korejk, pa tudi Kitajk in žensk iz jugovzhodne Azije . Žrtve pričajo, da so morale dnevno spolno zadovoljiti od 10 do 30 japonskih vojakov, pogosto v prostorih brez osnovnih higienskih pogojev. Kondomi so se prali in ponovno uporabljali, zdravstveni pregledi so bili redki, številne žrtve pa so bile zasvojene z zdravili proti sifilisu, ki so vsebovala živo srebro.
Odločitev odbora in javno mnenje
Odbor Devonport-Takapuna, ki mu predseduje Trish Deans, je prošnjo zavrnil po javnem posvetovanju, ki je potekalo januarja 2026. Prejeli so 673 pripomb posameznikov in organizacij. Uradni izid je pokazal, da je postavitvi nasprotovalo 57 odstotkov posameznikov in 15 od 20 organizacij.
V času javnega posvetovanja se je s pismom na predlog odzval japonski veleposlanik Makoto Osawa, ki je izpostavil resne pomisleke. Ambassador Osawa je v pismu mestnemu svetu zapisal, da je “zaskrbljen, da bi kip povzročil razdor in konflikt znotraj Nove Zelandije čudovite večetnične in večkulturne družbe ter med japonsko in korejsko skupnostjo, ki mirno sobivata v Novi Zelandiji”.
Osawa je opozoril tudi na širše diplomatske posledice:
Japonsko veleposlaništvo je v izjavi poudarilo, da Japonska “nima namena zanikati ali omalovaževati obstoja tega vprašanja”, vendar meni, da je kip del “protijaponskega gibanja”, ki ga vodijo korejske skupine in ki vprašanje “pretirano dramatizira”. Po njihovih besedah so podobni kipi v drugih državah povzročili razdore, ne pa sprave.
Novozelandsko ministrstvo za zunanje zadeve in trgovino je potrdilo, da je tudi uradni Tokio podal pomisleke glede kipa.
Japonska vztraja pri “rešenem vprašanju”
Japonska vlada vztraja, da je bilo vprašanje “žensk za tolažbo” dokončno rešeno s sporazumom iz leta 2015. Takratni premier Šinzo Abe je obljubil milijardo jenov (približno 9 milijonov dolarjev) humanitarne pomoči, Južna Koreja pa se je zavezala, da vprašanja ne bo več odpirala na mednarodnih forumih. Vendar je naslednji južnokorejski predsednik Moon Jae-in sklad leta 2018 razpustil, saj naj ne bi upošteval občutkov preživelih in javnosti.
Japonske vlade zavračajo izplačilo uradnih odškodnin, pri čemer trdijo, da so bila vsa odškodninska vprašanja rešena z mirovnim sporazumom iz leta 1965.
Podobni primeri po svetu
Podobni kipi so bili postavljeni drugod po svetu, prvi leta 2011 pred japonskim veleposlaništvom v Seulu. Od takrat so jih postavili več deset po vsem svetu, kar je sprožilo ostre odzive Tokia.
Zaradi postavitve takšnega kipa je japonsko mesto Osaka leta 2018 prekinilo 60-letno pobratenje s San Franciscom, potem ko je mesto priznalo podoben kip kot javno last. Leta 2025 so po večletnih sporih odstranili kip tudi v Berlinu.
Razdeljena podpora v novozelandski skupnosti
Med podporniki kipa je največ pripadnikov korejske skupnosti, med nasprotniki pa japonskih prebivalcev Nove Zelandije. Odbor Aotearoa New Zealand Statue of Peace, ki sodeluje pri projektu, poudarja, da gre za “priznanje nasilja, ki so ga doživela dekleta in mlade ženske”, ter za ohranjanje njihovega dostojanstva.
Predsednica odbora Rebekah Jaung je dejala:
“Šokantno je, da Japonska poskuša utišati spomenik ženskam na drugi strani sveta. Vsaka od teh deklet in žensk, pa tudi njihove družine, imajo svoje pretresljive zgodbe. Mnoge preživele so se pozneje skozi aktivizem borile za pravice in priznanje. Ta kip je majhen način, da združimo in ohranimo njihove zgodbe.”
Po drugi strani pa so nekateri posamezniki in organizacije izrazili pomisleke glede politične narave kipa in njegove primernosti za javni prostor. Med nasprotniki so bili tudi tisti, ki menijo, da kip ni neposredno povezan z Novozelandsko zgodovino.
Kritike vpliva tujega veleposlaništva
Sindikat svobode govora (Free Speech Union) je izrazil zaskrbljenost, ali je imelo japonsko veleposlaništvo prevelik vpliv na odločitev odbora. Izvršna direktorica sindikata Jillaine Heather je dejala:
Odločitev odbora Devonport-Takapuna pomeni, da kip v Barry’s Point Reserve ne bo postavljen. Je pa predsednica odbora Aotearoa New Zealand Statue of Peace Rebekah Jaung nakazala, da se bodo še naprej zavzemali za postavitev spomenika na drugi lokaciji.
Tema “žensk za tolažbo” ostaja izjemno občutljiva v mednarodnih odnosih. Zlasti med Japonsko in Južno Korejo, občasno pa vpliva tudi na odnose z drugimi državami, ki so prizorišče postavitve spomenikov. Novozelandski primer kaže, kako lahko lokalna odločitev o postavitvi kipa sproži diplomatske posledice. Ter razkrije globoke brazde, ki jih je zgodovina pustila v odnosih med azijskimi narodi.
