Za dva dni je na balkonu svojega stanovanja izobesila mavrično zastavo. Nato je nekdo sredi noči splezal na balkon, odtrgal simbol in ga odnesel v bližnji park, kjer ga je zažgal.
Za študentko iz Maribora, katere identitete zaradi varnosti ne razkrivamo, je bil to že tretjič, da je nekdo odtrgal zastavo z njenega balkona. In, kot pravi, tudi zadnjič. “Od zdaj naprej se mi sploh ne splača več ničesar izobesiti,” je dejala za naš medij.
Ta zgodba ni le o uničeni zastavi. Je o nevarnosti, ki se ji mlada ženska, nevede, izpostavila tiste noči.
Sreda noči, neznanec na balkonu
Do incidenta je prišlo sredi noči, pred približno dvema letoma, v Mariboru. Študentka je na balkonska vrata izobesila zastavo, simbol, ki za njo pomeni veliko. Ker je pred tem dogodkom že imela izkušnjo z incidentom, kjer je neznani storilec odtrgal zastavo iz balkonske ograje, jo je tokrat prestavila, da bo iz dosega rok. Dva dni je vihrala na vetru, nato se je zgodilo nekaj, kar je preseglo preprosto navihanost.
Neznana oseba je sredi noči splezala na njen balkon. Kako, ni znano, bodisi iz sosednjega balkona bodisi iz spodnjega nadstropja, kar kaže na določeno mero predrznosti in fizične sposobnosti. Oseba je iz vrat odtrgala zastavo ter jo odnesla v bližnji park in tam zažgala, krožili naj bi tudi posnetki.
“Ko sem zjutraj pogledala na balkon, je ni bilo več. Na balkonskih vratih so ostali samo še strgani ostanki,” pripoveduje.
“Če bi imela odprta vrata …”
A tisto, kar jo je pretreslo bolj kot uničenje simbola, je spoznanje, kako nevarno je bilo dejanje samo po sebi.
“Takrat sem se zavedela, sredi noči je nekdo stal na mojem balkonu. Jaz pa bi tisto noč lahko imela odprta balkonska vrata, ker je bilo vroče poletje.“
In nadaljuje: “Če bi jih imela odprta, bi ta človek lahko preprosto vstopil. V moje stanovanje. K meni. K mojim sostanovalcem. Vse medtem ko smo spali.“
Prav ta potencialna nevarnost, loči zgodbo od preprostega vandalizma. Ne gre več le za zastavo. Gre za vdor na zasebno lastnino.
Prijava mariborski policiji ni prinesla odgovorov. V okolici ni bilo varnostnih kamer, prav tako pa tudi ni bilo prič, ki bi bile pripravljene sodelovati. “Rekli so, da ne morejo storiti veliko,” pravi študentka.
In tako je zgodba ostala nerešena, tako kot že prejšnji dve.
“Majhna zastava, veliko sovraštvo”
Za študentko je najbolj zaskrbljujoče to, kako majhen simbol lahko sproži tako silovit odziv.
“Gre za zastavo, ne grožnje, ne napada, le kos blaga na balkonu. In vendar je v nekomu vzbudila toliko sovraštva, da je sredi noči tvegal padec ter vdor na zasebno lastnino, samo da bi jo uničil.“
Temu rečemo simbolno nasilje. Dejanje, katerega primarni cilj ni materialna škoda, ampak sporočilo: tvoji simboli tukaj niso dobrodošli. In ko se to zgodi trikrat, sporočilo postane glasno in jasno.
Zdaj je študentka odnehala. Balkon ostaja prazen. Zastav ne bo več.
“Nima smisla. Vsakič znova pridejo po njo. In vsakič znova tvegam svojo varnost, tudi če nisem ničesar kriva.”
Njeno sporočilo ni več uporniško, temveč utrujeno. “Ne želim si, da bi se to zgodilo še komu. Ampak če se bo, naj vsaj vedo, da niso sami. In naj zaklenejo balkonska vrata.“
“Najbolj me je bilo strah, da bi se enega dneva opogumili in me napadli.“
