Slovenski naravovarstveniki in ljubitelji narave v zadnjem obdobju slavijo izjemen uspeh, ki postavlja Slovenijo na zemljevid uspešnih zgodb o ohranjanju biotske raznovrstnosti. Dolgotrajna, sistematična in pogosto izjemno zahtevna prizadevanja strokovnjakov ter prostovoljcev so končno obrodila oprijemljive sadove. Obsežni popisi na terenu so namreč potrdili rekordno število zasedenih teritorijev velike uharice (znanstveno ime Bubo bubo), ki velja za našo največjo in eno najbolj karizmatičnih vrst sov.
Veliki uharici vračajo varno prihodnost
Ta veličastna ptica, ki s svojim prepoznavnim, globokim hukanjem že stoletja zaznamuje slovenske gozdove, se po desetletjih resne ogroženosti ter kritičnega upada populacije končno vrača v stabilnejšem številu. Najnovejši zbrani podatki jasno kažejo, da aktivno delo na terenu in premišljeni varstveni ukrepi neposredno preprečujejo izumrtje te ključne plenilske vrste na naših tleh ter ji vračajo varno prihodnost.
Strokovnjaki na območju Krasa, slovenske Istre in Vipavskega roba opazili povečanje vrste
Velika uharica je v Sloveniji tradicionalno veljala za izjemno redko, ranljivo in močno ogroženo vrsto, katere celotna populacija gnezdečih parov se je v preteklih desetletjih gibala okoli kritično nizkih številk, zaradi česar je bila uvrščena na rdeči seznam. Dolga leta so bili njeni ključni naravni habitati pod močnim, neizprosnim pritiskom najrazličnejših človekovih dejavnosti, kar je resno ogrozilo njihov reprodukcijski uspeh. Najnovejši obsežni popisi, pri katerih redno sodeluje na desetine izkušenih popisovalcev in ornitologov, pa so prinesli prelomne ter izjemno spodbudne rezultate. Na širšem območju Krasa, slovenske Istre in Vipavskega roba so strokovnjaki zabeležili opazno in stabilno povečanje aktivnih območij gnezditve. To predstavlja enega največjih ter najbolj pomembnih uspehov od samega začetka izvajanja neprekinjenega, sistematičnega državnega monitoringa te vrste v okviru uradnega spremljanja stanja ohranjenosti narave v Sloveniji.
Kaj je glavni razlog za preteklo kritično ogroženost velike uharice?
Glavni razlog za preteklo kritično ogroženost velike uharice v našem okolju presenetljivo ni bilo pomanjkanje primerne hrane ali plena, temveč predvsem neposredna nevarnost, ki jo zanjo predstavlja sodobna energetska infrastruktura. Kot izjemno velika ptica z velikim razponom kril, ki lahko meri tudi do dva metra, je uharica med letom in iskanjem počivališč izjemno izpostavljena nevarnim srednjenapetostnim električnim vodom. Ko ptica želi pristati na elektroenergetskem stebru in se pri tem hkrati dotakne dveh neizoliranih vodnikov, pride do takojšnjega in usodnega elektroudara oziroma elektrokucije. Podrobne naravovarstvene analize so v preteklosti pokazale, da je prav tovrstna smrtnost, v kombinaciji z nenamernimi motnjami na gnezdiščih zaradi nebrzdanega obiska ljudi, pohodnikov in plezalcev, povzročila strm upad populacije, kar je zahtevalo takojšnje ukrepanje ornitologov.
Prisotna tudi na severovzhodu države
Ključ do trenutnega uspeha in opazne rasti številčnosti velike sove leži v uspešno izvedenih velikih projektih, kot je bil kohezijski projekt z naslovom “Za Kras.” V okviru tega projekta so naravovarstveniki moči združili z lokalnimi javnimi zavodi, strokovnjaki za infrastrukturo in elektrodistribucijskimi podjetji. Skupaj so na terenu izvedli tehnično izjemno zahtevno, obsežno in dolgotrajno sanacijo nevarnega električnega omrežja na najbolj kritičnih točkah. Izolirali so na stotine nevarnih električnih drogov in stebrov, s čimer so te točke za sove postale povsem varne za pristanek. Hkrati so z vzpostavitvijo strogo nadzorovanih t. i. mirnih con znotraj zaščitenih območij pticam zagotovili nemoteno valjenje jajc in varno vzrejo mladičev v najbolj občutljivem spomladanskem obdobju leta, ko so zunanji vplivi in človeške motnje za uspešnost zaroda najbolj usodni.
Poleg tradicionalnih in zgodovinsko znanih gnezdišč na jugozahodu države pa raziskovalci v zadnjih dveh desetletjih z navdušenjem opažajo še en izjemno zanimiv, nov in ekološko spodbuden fenomen. Gre za postopno širjenje in uspešno stabilizacijo populacije velike uharice v severovzhodnem delu Slovenije. Na tem geografskem območju so strokovni raziskovalci v zadnjih letih zabeležili že zelo pomemben delež celotne slovenske populacije te vrste. Zanimivo je predvsem to, da te velike sove na severovzhodu države kažejo precej specifične in prilagojene gnezditvene navade. Za svoje domovanje in vzrejo mladičev namreč zelo pogosto izbirajo delujoče ali pa opuščene kamnolome. To jasno dokazuje, da se vrsta uspešno prilagaja spremembam v prostoru, hkrati pa zahteva povsem nov pristop k upravljanju s habitati, ki vključuje aktivno sodelovanje z upravljavci teh industrijskih območij.
Naravovarstveno delo še ni zaključeno
Zabeležene rekordne številke zasedenih teritorijev in uspešnih zarodov nedvomno dokazujejo, da lahko z usmerjenimi, strokovno premišljenimi ter finančno podprtimi ukrepi neposredno in pozitivno vplivamo na izboljšanje stanja najbolj ogroženih živalskih vrst pri nas. Vendar pa slovenski ornitologi ob tem pomembnem mejniku opozarjajo, da naravovarstveno delo še zdaleč ni zaključeno. Za dolgoročno in stabilno ohranitev velike uharice bo v prihodnje ključnega pomena redno vzdrževanje že doseženih tehničnih standardov, nadaljnja izolacija preostalih nevarnih daljnovodov po državi ter dosledno spoštovanje mirnih con v času gnezditve. Le z dolgoročnim, odgovornim in trajnostnim upravljanjem z našim življenjskim okoljem bomo namreč lahko zagotovili, da bo ta prelepa kraljica noči ostala trajen ter stabilen del bogate slovenske naravne dediščine in biotske raznovrstnosti.
