Slovenija je ena najbolj gozdnatih držav v Evropi. Gozd v Sloveniji pokriva približno 58 odstotkov njenega ozemlja, zato ni presenetljivo, da se vanj vsak dan odpravijo pohodniki, nabiralci gob, lovci, kolesarji in rekreativci. Za večino je obisk narave prijetna izkušnja, vendar lahko že majhna napaka, nenadna sprememba vremena ali zdravstvena težava povzročijo, da človek izgubi orientacijo.
Policija letno beleži okoli 500 prijav pogrešanih oseb
Ko človek izgine brez pojasnila, se za svojce začne obdobje negotovosti, za policijo pa zahtevno iskanje, pri katerem je pomembna vsaka informacija. V Sloveniji vsako leto policija obravnava več sto primerov pogrešanih oseb. Med njimi so tudi ljudje, ki se izgubijo v naravi, na primer v gozdovih, gorah ali drugih težko dostopnih območjih. Čeprav se mnoge zgodbe končajo srečno, nekateri primeri zahtevajo dolgotrajne iskalne akcije in sodelovanje številnih služb.
Po podatkih slovenske policije vsako leto prejmejo približno 500 prijav pogrešanih oseb. Med njimi so tako odrasli, starejši, otroci, kot tudi mladoletniki, vzroki za izginotje pa so zelo različni, od prostovoljnega odhoda od doma do nesreč, zdravstvenih težav ali pa izgube v naravi.
Mit o 24 oziroma 48 urah
Ena največjih zmot pri pogrešanih osebah je prepričanje, da je treba pred prijavo policiji počakati 24 ali celo 48 ur, kar pa ne drži. Policija poudarja, da takšen rok nikoli ni obstajal in da je treba izginotje prijaviti čim prej, še posebej kadar gre za otroke, starejše ali druge ranljive osebe.
Hitrost odziva je pogosto ključna. Več časa kot mine od izginotja, manjša je možnost, da bo oseba najdena hitro in nepoškodovana. Policija navaja, da več kot polovico pogrešanih najdejo že v nekaj urah, več kot 70 odstotkov v desetih urah, več kot 80 odstotkov pa v enem dnevu.
Iskanje pogrešanih ni preprosto
Ko policija prejme prijavo pogrešane osebe, najprej preveri okoliščine izginotja. Pomembni so podatki o navadah osebe, njenem zdravstvenem stanju, zadnji lokaciji in drugih dejavnikih, ki bi lahko vplivali na njen odhod. Policisti nato osebo vnesejo v evidenco pogrešanih oseb ter začnejo zbirati informacije in izvajati ukrepe za njeno izsleditev. Če obstaja možnost, da je oseba v nevarnosti, se iskanje začne takoj in vključuje več različnih metod.
Pri iskanju pomagajo tudi druge službe
Pri zahtevnejših iskalnih akcijah policistom pogosto pomagajo druge službe. Na terenu sodelujejo vodniki službenih psov, gorska policijska enota, reševalni psi, gorski reševalci, gasilci, jamarji, potapljači in drugi prostovoljci.
Sodobna tehnologija je danes pomemben del iskanja. Policija uporablja tudi helikopterje, drone, termovizijske kamere in druge pripomočke, ki pomagajo pri pregledovanju velikih ali težko dostopnih območij. Pri iskanju lahko pomagajo tudi podatki mobilnih operaterjev, predvsem zadnja znana lokacija telefona pogrešane osebe.
Čeprav posamezni primeri pogrešanj pogosto pritegnejo veliko pozornosti, statistika kaže, da se velika večina ljudi najde. Policija pojasnjuje, da so dolgotrajno nerešeni primeri redki, vendar iskanje v takšnih primerih ne preneha. Oseba ostane v evidenci pogrešanih, dokler ni najdena. Policisti tudi po več letih nadaljujejo z zbiranjem informacij in preverjanjem novih okoliščin. Namen iskanja ni samo razrešitev primera, temveč predvsem zaščita življenja in varnosti ljudi.
