Kaj se zgodi, ko država hitro širi represivni aparat, preverjanje in usposabljanje ljudi, ki dobijo orožje in policijska pooblastila, pa temu ne sledita? Julija letos je ameriški primer ICE agenta ponovno pokazal, kako nevarna je lahko kombinacija političnega pritiska, hitrega zaposlovanja in širokih policijskih pooblastil.
ICE oziroma ameriški Immigration and Customs Enforcement je v Biddefordu v Mainu izvedel operacijo, med katero je bil 13. julija 2026 ustreljen 25-letni Johan Sebastián Durán Guerrero, kolumbijski državljan in oče triletne hčerke. Po navedbah ameriških oblasti je agent streljal, potem ko naj bi vozilo poskušalo pobegniti in predstavljalo nevarnost za javnost. Kasnejše poročanje je pokazalo, da Durán Guerrero ni bil oseba, proti kateri je bil usmerjen prvotni postopek.
Primer je še posebej odmeven zaradi identitete agenta.
Agent, ki je kljub nasilni preteklosti dobil orožje
Associated Press je po streljanju pregledal sodne in družinske evidence ter govoril z več Brouilletteovimi sorodniki. Ti so opisali dolgo zgodovino nasilnega in grozečega vedenja. Po poročanju AP je njegova nekdanja žena opisovala fizično nasilje, druga nekdanja žena pa je v sodnih dokumentih navajala zalezovanje, nadlegovanje ter fizično in verbalno nasilje nad njo in hčerami. Leta 2021 je bila zaradi navedb o nasilju izdana začasna zaščitna odredba. AP je poročal tudi o grozilnem glasovnem sporočilu, ki ga je Brouillette poslal nekdanji ženi.
Pomembno pa je poudariti tudi drugo stran zgodbe: Brouillette v Mainu ni imel razvidne kazenske evidence, navedbe o njegovem preteklem nasilju pa izhajajo predvsem iz družinskih sodnih postopkov, izjav sorodnikov in drugih dokumentov. To pomeni, da ni mogoče preprosto trditi, da je bil že prej pravnomočno obsojen za nasilna dejanja. Prav to pa odpira vprašanje kakovosti preverjanja kandidatov za takšne položaje.
Brouillette je bil veteran ameriške vojske in je imel izkušnje tudi z delom na področju kazenskega pregona. ICE je po incidentu zagovarjal njegovo usposobljenost in navedel, da je imel skoraj desetletje izkušenj v zveznem organu pregona ter opravljeno usposabljanje za uporabo sile.
ICE je v zelo kratkem času potreboval tisoče novih ljudi
Associated Press je poročal, da je ICE v manj kot letu dni zaposlil približno 12.000 novih uradnikov, kar je del širše kadrovske širitve, povezane s politiko množičnih deportacij Trumpove administracije. Pri tako velikem zaposlovanju se pojavi klasična težava vsakega varnostnega sistema: hitrost.
Če država želi v kratkem času zaposliti več tisoč ljudi, mora povečati zmogljivosti preverjanja, usposabljanja in nadzora. Če tega ne stori dovolj hitro, nastane nevarna vrzel med formalno usposobljenostjo in dejansko pripravljenostjo za delo.
Prav na to je opozoril tudi nekdanji uslužbenec ICE v prijavi žvižgača. Po poročanju AP naj bi opozoril na “neprecedentedno zniževanje standardov” pri zaposlovanju in na primere, ko so novi zaposleni začeli usposabljanje, še preden so bila zaključena vsa preverjanja ozadja. DHS takšne očitke zavrača in vztraja, da so postopki preverjanja ustrezni.
Ameriško ministrstvo za domovinsko varnost je sicer javno zatrdilo, da novi agenti ICE opravijo 56 dni osnovnega usposabljanja in v povprečju še 28 dni usposabljanja na delovnem mestu ter da zahteve po usposabljanju niso bile odpravljene.
Brouillette ni osamljen primer
Primer iz Maina ni nastal v popolnem vakuumu. Ameriški sistem priseljevalnega nadzora je v letu 2026 spremljalo več primerov uporabe strelnega orožja. Po poročanju The Atlantic je bilo od začetka leta zabeleženih 16 strelskih incidentov, povezanih z ICE, od katerih so bili štirje smrtni. ICE je avgusta spremenil pravila tako, da morajo agenti, vključeni v incidente s smrtonosno silo, ostati na administrativnem delu do zaključka preiskave.
To je pomembno, ker kaže na širši problem: ko država razširi uporabo represivnih pooblastil, se mora hkrati povečati tudi notranji nadzor nad ljudmi, ki jih izvajajo.
Evropa se medtem premika v drugo smer
ZDA niso edine, ki zaostrujejo migracijsko politiko. Evropska unija je leta 2026 začela izvajati nov pomemben del Pakta o migracijah in azilu. hkrati pa sta Evropski parlament in Svet EU dosegla dogovor o novi ureditvi vračanja ljudi, ki nimajo pravice ostati v EU.
Junijski dogovor vzpostavlja skupnejši evropski sistem vračanja. Predvideva hitrejše postopke, več sodelovanja med državami članicami in možnost vzpostavitve tako imenovanih “return hubs” oziroma centrov za vračanje v tretjih državah. To je eden najbolj pomembnih premikov evropske migracijske politike v zadnjih letih.
Toda imenovati ga preprosto “evropski ICE” bi bilo zavajajoče. Evropska unija nima ene same agencije z enakimi pristojnostmi. Namesto tega gradi mrežo skupnih pravil, nacionalnih organov, evropskih informacijskih sistemov in agencije Frontex.
Od Frontexa do evropskega sistema vračanja
Frontex, Evropska agencija za mejno in obalno stražo, že podpira države članice pri upravljanju zunanjih meja, vračanju in drugih operacijah. Agencija ima tudi lastni Standing Corps, ki sodeluje pri operacijah na evropskih mejah. Novi evropski sistem pa dodaja še en pomemben element.
EU želi, da države med seboj lažje priznavajo in izvajajo odločbe o vračanju. Nova ureditev uvaja tudi European Return Order, s katerim naj bi se ključne informacije o odločbi o vračanju lažje prenašale med državami članicami. To pomeni, da bi lahko bila prihodnost evropskega sistema precej bolj centralizirana.
Človek, ki mu je bila v eni državi izdana odločba o vračanju, se ne bi mogel preprosto premakniti v drugo državo članico in začeti postopka praktično znova. To je z vidika učinkovitosti logično, toda prav tukaj nastane vprašanje, ki ga je pokazal tudi ameriški primer.
Kaj se zgodi, če se pri takšnem sistemu zmoti država?
Ko se napaka razširi čez eno državo
V ZDA je bil problem ICE predvsem v obsegu njegovih neposrednih pristojnosti. V Evropi bi lahko bila težava drugačna. Če se evropski sistem vračanja vedno bolj povezuje, se lahko napaka ene države lažje prenese tudi v druge.
Če je napačno ugotovljena identiteta, če je odločba izdana na podlagi napačnih podatkov ali če ima posameznik pravico do zaščite, mora obstajati učinkovit način, da se napaka popravi.
Evropska ureditev sicer vključuje varovalke. Svet EU poudarja, da morajo biti sporazumi o vračanju skladni z mednarodnim pravom in načelom nevračanja (non-refoulement), ki prepoveduje vračanje osebe v državo, kjer bi bila lahko izpostavljena preganjanju ali drugim resnim nevarnostim.
Toda večji kot je sistem, večja mora biti tudi odgovornost.
Kaj to pomeni za Slovenijo?
Slovenija pri tem ni preprost opazovalec.
Slovenska vlada je letos skupaj z drugimi evropskimi državami pozvala k odločnejši evropski migracijski politiki, zaščiti zunanjih meja in učinkovitejšemu preprečevanju nezakonitih migracij. Slovenija je hkrati že začela izvajati dele novega evropskega Pakta o migracijah in azilu. Junija je navedla, da Slovenija pakt že deloma izvaja in da naj bi novi sistem izboljšal tudi postopke vračanja.
To pomeni, da bodo evropske spremembe vplivale tudi na slovenske policiste, uradnike, azilne postopke in nadzor na mejah.
Slovenski problem ni ameriški problem – lahko pa postane podoben
Slovenija danes nima ICE in je ne moremo avtomatično enačiti z ameriškim sistemom, toda obstaja lekcija, ki jo je mogoče iz ameriške izkušnje prenesti v slovenski prostor. Več pristojnosti mora pomeniti tudi več usposabljanja in več nadzora.
Prav tako ima Slovenija pomembni migracijski pomen, saj predstalvja pot med Balkanom in srednjo Evropo. Evropska pravila odločajo o tem, kako bodo slovenski organi izvajali nadzor na meji, kako bodo obravnavali ljudi brez urejenega statusa in kako bodo sodelovali z drugimi državami.
Največja nevarnost je normalizacija represije
Vse več evropskih držav govori o hitrejših vračanjih, strožjem nadzoru meja in “return hubs”. Pet držav – Nemčija, Avstrija, Grčija, Danska in Nizozemska – je septembra že napovedalo prizadevanja za dogovore o centrih za vračanje zunaj EU. Evropski parlament je podprl tudi možnost uporabe takšnih centrov v okviru novega sistema.
Bolj ko se migracijska politika pomika proti modelu “hitreje identificiraj, zadrži in vrni”, pomembnejše postajajo varovalke. Kajti migrant je še vedno človek, enakovreden drugim ljudem, ki ima svoje pravice.
Prav tako oseba brez urejenega statusa ni avtomatično nevarna oseba.
In napačna identifikacija ne postane manj nevarna samo zato, ker je sistem namenjen varovanju meja.
