V dobi, ko povprečen 20-letnik na spletu preživi več kot osem ur dnevno, se soočamo z osupljivim paradoksom: mladi, ki so odraščali s pametnimi telefoni v zibeljki, vse težje obvladajo osnovna računalniška opravila.
Generacija, ki ne zna uporabljati računalnika
Predstavljajte si študenta, ki brez težav upravlja s profilom na TikToku, a ob poskusu pošiljanja e-pošte s priponko omahuje. Ali dijakinjo ki v word dokumentu ne zna ustvariti kazala. To niso več osamljeni primeri. Vse bolj se gre za razširjen pojav, ki ga imenujemo “paradoks digitalne generacije”.
Po podatkih raziskave Univerze v Zürichu mladi med 20. in 29. letom starosti dnevno na spletu preživijo povprečno 8,4 ure, kar je več kot kadarkoli prej. A kljub (ali morda prav zaradi) tej izpostavljenosti tehnologiji, njihova dejanska računalniška pismenost upada.
Kako izgleda izguba računalniške pismenosti?
Računalniška pismenost se nanaša na razumvanje in zmožnost uporabe osnovnih ter temeljnih opravil, ki so pred desetletjem postala samoumevna.
Raziskava podjetja NextWorks (2025) je jasno izpostavila razliko med generacijami:
| Veščina | Generacija Z | Milenijci in starejši |
| Hitrost tipkanja na fizični tipkovnici | Pogosto 20–40 besed/min (lovec po tipkah) | 60–100+ besed/min |
| Uporaba miške in bližnjic na tipkovnici | Pogosto okorna ali zelo počasna | Samoumevna |
| Navigacija po datotečnem sistemu (mape, shranjevanje, poti) | Mnogi se s tem nikoli resno niso ukvarjali | Rutina že od otroštva |
| Namestitev programske opreme, dodajanje tiskalnikov | Redko; panika ob zahtevi | Normalen del odraščanja z računalniki |
| Uporaba pisarniških programov (Excel, Word) | Zelo površno znanje | Občutno globlje |
Anedotalni dokazi so še bolj zgovorni: Univerzitetni IT oddelki poročajo o brucih, ki nikoli niso uporabljali zunanje miške ali ne vedo, kako klikniti z desnim gumbom. Učitelji pripovedujejo, da učenci raje fotografirajo zaslon računalnika v učilnici s svojim telefonom, kot da bi nalogo poslali po e-pošti ali jo shranili na USB ključ.
Raziskava, objavljena v Systems leta 2025, je pokazala, da nizke digitalne veščine pomembno povečajo verjetnost, da mladi pristanejo v kategoriji NEET (Not in Education, Employment, or Training), torej niso v izobraževanju, zaposlitvi ali usposabljanju. To ni le vprašanje udobja, ampak resno tveganje za socialno izključenost.
Korenine problema: Zakaj se to dogaja?
Telefon kot primarno (in edino) računalniško orodje
Ključni krivec je pametni telefon. Medtem ko so milenijci odraščali z namiznimi računalniki in prenosniki, je današnja generacija Z dobila svoj prvi digitalni zaslon v obliki telefona ali tablice.
Do leta 2016 je telefon že lahko opravil 90 % vsega, kar so mladi potrebovali: družbena omrežja, YouTube, šolske naloge prek Google Dokumentov, sporočanje. “Zakaj bi potrebovali računalnik?” je postala vse bolj pogosta misel mladih. Starši pa so tako prenehali kupovati družinske namizne računalnike.
Šole so situacijo le še poslabšale. Namesto klasičnih računalnikov so številne prešle na Chromebooke in iPad-e naprave, ki so zaklenjene, delujejo prek spleta in skrivajo datotečni sistem. Učenec lahko gre skozi celotno šolanje, ne da bi se kdaj srečal s tradicionalnim operacijskim sistemom, kot sta Windows ali macOS.
Ta pojav so raziskovalci poimenovali zamenjava kognitivnega modela: namesto modela “datoteke + mape + programi” so mladi navajeni na model “aplikacije + oblak + dotik”.
Kako tehnologija škoduje učenju
Študija, objavljena aprila 2025 v Journal of Industrial and Business Economics, je preučevala vpliv treh oblik tehnologije na učne sposobnosti generacije Z: videoigre, iskanje po internetu in uporaba pametnih telefonov.
Ugotovitve so zgovorne. Medtem ko imajo različne oblike uporabe tehnologije večinoma pomembne vplive, je njihov učinek večinoma negativen, z izjemo iskanja po internetu, ki ima pozitiven učinek na učenje. Raziskovalci to pojasnjujejo s teorijo kognitivne obremenitve: prekomerna uporaba tehnologije preobremeni delovni spomin in ovira poglobljeno učenje.
Avtorji študije opozarjajo, da so pametni telefoni povezani z odvisnostjo, ki slabi razvoj socialnega življenja in psihologije mladih. Prekomerna uporaba pametnih telefonov, videoiger in družbenih medijev je povezana s tehnološko odvisnostjo, pomanjkanjem spanja, motnjami pozornosti in klinično depresijo.
Upad bralne pismenosti kot dodatni dejavnik
Oktobra 2025 je Vrije Universiteit Amsterdam objavila zaskrbljujočo študij. V njej so zapisali, da je približno tretjina mladih funkcionalno nepismenih. To ne pomeni klasične nepismenosti (nezmožnosti branja), temveč težave z razumevanjem daljših ali bolj zapletenih besedil, kot so časopisi ali navodila za uporabo.
Raziskovalka Hille Bruns, ki vodi študijo, ugotavlja, da ta trend sovpada z vzponom pametnih telefonov, kar nakazuje na povezavo med povečanim časom pred zasloni in zmanjšanimi bralnimi sposobnostmi. In brez dobrih bralnih sposobnosti je težko razviti napredne računalniške veščine.
Vpliv na šolo in delo
Naloge postajajo misija nemogoče
Učitelji po svetu bijejo bitko, za katero niso bili usposobljeni. Cécile Cathelin, profesorica književnosti in trenerka digitalne pismenosti, poroča, da imajo dijaki težave že z odpiranjem Wordovega dokumenta. Naloge, ki zahtevajo shranjevanje datotek v določene mape, iskanje po datotečnem sistemu ali preprosto pošiljanje e-pošte s priponko, so zanje pogosto nerešljive.
Pandemija COVID-19 je ta problem brutalno razkrila. Ko so se šole zaprle in je pouk prešel na daljavo, se je izkazalo, kako nepripravljeni so učenci na samostojno uporabo računalniških orodij. Tisti, ki niso imeli dostopa do računalnika ali so imeli le telefon, so bili v izjemno neenakopravnem položaju.
Digitalna neenakost se tako vse bolj poglablja. Raziskovalka Anne Cordier ugotavlja, da so otroci iz delavskih družin še posebej prizadeti, saj nimajo dostopa do računalnikov doma, v šoli pa se z njimi le redko srečajo. Določene šole so se s to bitko že pričele spopadati in ponujajo tablice in računalnike za otroke v stistkah. Seveda, pa posojeni računalniki, brez prave izobrazbe, sami po sebi ne doprinesejo veliko.
Neusposobljeni kadroi in težave ne delu
“Težko je zaposliti mlade ljudi, ki znajo uporabljati računalnik,” je ugotovitev, ki jo vse pogosteje slišimo iz kadrovskih služb.
Podjetja, ki zaposlujejo za pisarniška dela (banke, zavarovalnice, administracija), so zdaj prisiljena izvajati osnovna usposabljanja za uporabo Windowsa, Outlooka in Excela. Ti programi so bili pred desetletjem samoumevni. Anketa podjetja Dell iz leta 2023 pa je pokazala, da 42 % pripadnikov generacije Z raje dela na telefonu kot na prenosniku ali namiznem računalniku, pri čemer mnogi odkrito priznavajo, da so na mobilnih napravah hitrejši in bolj udobni.
To ni le vprašanje produktivnosti, gre za temeljno neusklajenost med veščinami, ki jih mladi imajo, in tistimi, ki jih delodajalci potrebujejo.
Kako to vpliva na varnost na spletu?
Morda najbolj zaskrbljujoč vidik upada računalniške pismenosti je njegov vpliv na varnost na spletu. In tukaj je presenečenje: povezava ni povsem enoznačna.
Raziskava, objavljena v Systems (2025), je odkrila močno negativno korelacijo med digitalnimi varnostnimi praksami in statusom NEET, kar pomeni, da so mladi z večjo ozaveščenostjo o spletnih tveganjih manj nagnjeni k socialno-ekonomski izključenosti. Z drugimi besedami: tisti, ki so bolj digitalno pismeni (tudi na področju varnosti), so na splošno bolje opremljeni za življenje in delo.
Vendar pa obstaja resen problem. Generacija Z se zanaša na poenostavljene, zaklenjene sisteme (iOS, Android, Chromebook), ki jih ščitijo pred mnogimi grožnjami, a jih hkrati ne naučijo, kako prepoznati in se braniti pred tveganji, ko se znajdejo v bolj odprtem okolju, kot je namizni računalnik z operacijskim sistemom Windows.
Yasmine Buono, strokovnjakinja za digitalno izobraževanje, opozarja tudi na težave z digitalno komunikacijo. Poroča, da mladi ne znajo pisati formalnih e-poštnih sporočil in ne uporabljajo ustreznih vljudnostnih fraz. Prav tako pa niso zmožni koherentno strukturirati sporočila.
To je deloma posledica navajenosti na neformalne izmenjave v družbenih omrežjih, kjer veljajo povsem drugačna pravila. In nepravilna komunikacija lahko vodi do ranljivosti, na primer, mladi lažje nasedejo prevaram, ker ne prepoznajo “rdečih zastavic” v sumljivih sporočilih.
Kaj lahko storimo?
Strokovnjaki se strinjajo, da je potreben sistematičen pristop k reševanju tega problema.
Anne Cordier zagovarja vrnitev k osnovnemu računalniškemu izobraževanju v šolski kurikulum. To vključuje zagotavljanje ustrezne opreme v šolah (ne le tablic in Chromebookov) in integracijo uporabe računalnikov v vsakodnevno rutino pouka. Prav tako pa je ključnega pomena usposabljanje učiteljev za digitalne veščine.
Cécile Cathelin predlaga, da bi v šole povabili digitalne strokovnjake, ki bi učencem ponudili praktično, sodobno znanje. Njena platforma Educatee že ponuja takšne programe.
Raziskovalci, ki so preučevali vpliv tehnologije na učenje, svarijo pred pretiranim optimizmom glede EdTech rešitev. Čeprav je globalna industrija izobraževalne tehnologije vredna 43 milijard dolarjev, morajo biti te rešitve skrbno oblikovane tako, da krepijo učenje, ne da bi ga zmanjševale.
Starši bi morali omejiti čas, ki ga otroci preživijo na telefonih, in jih spodbujati k uporabi namiznih računalnikov ali prenosnikov. Pomembno je tudi, da starši svoje računalniško znanje prenašajo na otroke, kar se danes dogaja vse redkeje.
Podjetja se bodo morala sprijazniti, da osnovno računalniško usposabljanje ni več samoumevno. Namesto da bi to obravnavala kot pomanjkljivost, naj ga vključijo v svoje programe uvajanja novih zaposlenih. Po drugi strani pa naj pričakujejo, da bodo mladi zaposleni svojo mobilno spretnost, hitrost, prilagodljivost, navajenost na hitro učenje novih vmesnikov prenesli v pisarniško okolje.
Nujnost ukrepanja
Generacija Z in generacija Alfa sta prvi generaciji v desetletjih, ki sta lahko funkcionalno računalniško nepismeni na tradicionalnem prenosniku ali namiznem računalniku, čeprav sta digitalno pismeni na telefonih in tablicah.
Tako se je ta problem razširel iz pedagoške in postal družbeni in ekonomski izziv s potencialno resnimi posledicami. Kot ugotavlja študija v Systems, digitalna izključenost ni zgolj tehnološko vprašanje, temveč večdimenzionalni družbeno-ekonomski izziv.
Morda je najbolj zgovoren podatek ta: 82 % 14- do 19-letnikov in 58 % uporabnikov umetne inteligence bi želelo zmanjšati čas, ki ga preživijo na internetu. Mladi sami čutijo, da je nekaj narobe, le da jim pogosto primanjkuje orodij in znanja, da bi to spremenili.
Čas je, da nehamo govoriti o “digitalnih domorodcih” in začnemo resno razmišljati o tem, kaj digitalna pismenost sploh pomeni v 21. stoletju. In nato ukrepamo tako v šolah, doma in na delovnem mestu.
