V javnosti se veliko govori o srčno-žilnih boleznih, raku in demenci. Veliko manj pa o eni najusodnejših poškodb starosti, predvsem pri ženskah, zlomu kolka. Ta sam po sebi ni bolezen, a pogosto predstavlja začetek hitrega zdravstvenega propadanja. Številni starejši po njem nikoli več ne dosežejo prejšnje stopnje samostojnosti, tveganje za smrt pa je v primerjavi z vrstniki brez zloma občutno višje.
Zakaj ima toliko žensk po menopavzi tako krhke kosti, da jih lahko zlomi že navaden zdrs po stopnicah?
Kosti niso večne
Kost je živo tkivo, ki se neprestano obnavlja. Največjo kostno maso dosežemo približno do tridesetega leta, nato pa začne postopoma upadati. Pri ženskah se po menopavzi zaradi padca estrogena razgradnja kosti izrazito pospeši, zato imajo bistveno večje tveganje za osteoporozo kot moški.
Toda hormoni niso edini razlog.
Svetovna zdravstvena organizacija med najpomembnejše spremenljive dejavnike tveganja uvršča nizko telesno težo, prehrano s premalo hranili, motnje hranjenja, telesno neaktivnost ter pomanjkanje vitamina D in kalcija. To pomeni, da na kakovost naših kosti vplivajo odločitve, ki jih sprejemamo desetletja pred prvim zlomom.
Kult vitkosti ima svojo ceno
Že desetletja poslušamo isto sporočilo: manj jej, tehtaj manj, bodi čim bolj drobna. Manj pa govorimo o tem, da telo za gradnjo kosti potrebuje energijo, beljakovine in mehansko obremenitev. Če teh ni, organizem nima materiala, iz katerega bi gradil močno kostno tkivo.
Zlasti dolgotrajno prenizka telesna teža in motnje hranjenja dokazano zmanjšujejo kostno gostoto. Svetovna zdravstvena organizacija anoreksijo in druge motnje hranjenja izrecno navaja med pomembnimi dejavniki tveganja za osteoporozne zlome.
Vsaka vitka ženska ne bp razvila osteoporozo, ampak idealiziranje kronično nizke telesne mase ni povsem nedolžno.
Mišice ščitijo tudi kosti
Obstaja še ena povezava, o kateri se govorimo premalo.
Močne mišice pomenijo močne kosti.
Kosti se prilagajajo obremenitvi. Ko dvigujemo uteži, hodimo v hrib ali izvajamo vaje za moč, mišice s svojim vlekom kostem sporočajo, da morajo ostati goste in trdne. Če tega dražljaja ni, začne kost izgubljati maso.
Zato zdravstvene smernice že leta poudarjajo pomen vaj za moč in ravnotežje pri preprečevanju osteoporoze ter padcev. Pomanjkanje telesne aktivnosti namreč pomeni dvojno tveganje: slabšo kostno gostoto in manj mišične mase, zaradi česar je več padcev.
Ironično je, da se ženske pogosto spodbuja predvsem h kardio vadbi in hujšanju, precej manj pa k sistematični gradnji mišične mase.
Zlom pogosto ni tisto, kar ubije
Ljudje ne umirajo zato, ker bi bila stegnenica sama po sebi smrtonosna.
Problem so posledice.
Po zlomu kolka sledijo operacija, dolgotrajno ležanje, izguba mišic, okužbe, pljučnica, krvni strdki, zmanjšana samostojnost in pogosto trajna nepokretnost. Prav ti zapleti pojasnjujejo, zakaj je smrtnost po zlomu kolka občutno višja kot pri vrstnikih brez takšne poškodbe.
Ko starejši človek izgubi sposobnost gibanja, pogosto izgubi veliko več kot le možnost hoje.
Preventiva se začne pri tridesetih, ne pri sedemdesetih
Osteoporoza je pogosto imenovana “tiha bolezen”, ker več let ne povzroča nobenih simptomov. Prvi znak je lahko šele zlom.
Zato preventiva ne pomeni le jemanja kalcija v starosti, temveč dovolj kakovostne hrane, zadosten vnos beljakovin, redno vadbo za moč, vzdrževanje zdrave telesne teže, skrb za vitamin D in opuščanje kajenja. Pri ženskah po menopavzi pa tudi pravočasno oceno tveganja za osteoporozo in po potrebi diagnostične preiskave ter zdravljenje.
Če družba desetletja nagrajuje predvsem vitkost in številko na tehtnici, nato pa se čudi epidemiji osteoporoze, si postavlja napačno vprašanje.
