Pred leti so nam družbena omrežja obljubljala nekaj preprostega. Da bomo ostali povezani. Da bomo lažje ohranjali prijateljstva, spoznavali nove ljudi, spremljali svet in delili trenutke svojega življenja.
Danes pa se zdi, da je ta obljuba postala le še kulisa.
Odpremo Instagram in nas pričakajo oglasi. Odpremo TikTok in nas pričaka umetna inteligenca. Skoraj vsak kotiček interneta je postal prostor, kjer nekdo tekmuje za našo pozornost.
Naša pozornost je postala najdragocenejša valuta sodobnega sveta, algoritmi pa njeni najboljši rudarji. Bolj kot gledamo, klikamo in ostajamo na zaslonu, več zaslužijo platforme. Naše misli, zanimanja in čustva niso več zgolj del naše osebnosti.
Vsega tega sem se pošteno naveličala.
Še bolj kot oglasi pa me je začela dušiti poplava umetne inteligence. Na družbenih omrežjih je bilo vedno težje ugotoviti, kaj je ustvaril človek in kaj stroj. Imela sem občutek, da socialna omrežja niso več prostor, kjer ohranjamo odnose, ampak ogromna digitalna tržnica, na kateri smo uporabniki hkrati kupci, prodajalci in predvsem izdelek.
Zato sem naredila nekaj, kar se mi je še leto dni prej zdelo skoraj nepredstavljivo.
Izbrisala sem vsa družbena omrežja.
Tokrat nisem le skrila ikone z začetnega zaslona, ampak sem izbrisala profile.
Najprej je bilo težko.
Instagram je že zdavnaj prenehal biti aplikacija za fotografije. Postal je moj imenik in mi deval občutek, da sem “na tekočem”. Tam sem spremljala politiko, novice, kulturne dogodke in življenje prijateljev. Bala sem se, da bom zamudila nekaj pomembnega, da bom postala tista oseba, ki vedno zadnja izve, kaj se dogaja.
Toda ugotovila sem nekaj precej bolj strašljivega.
V resnici sem zamujala svoje življenje.
Vsaka minuta doomscrollanja je bila minuta, ki je ne bom nikoli dobila nazaj. Med neskončnim drsenjem po zaslonu sem izgubljala občutek, da sama odločam, kaj me zanima. Telefon je odločal namesto mene.
Algoritem je vsak dan nekoliko bolj natančno oblikoval moj okus, moje želje in navade. Katero majico bom kupila, kakšno barvo las bom želela. Katere pesmi bom poslušala. Katere politične teme bodo sploh dosegle moj zaslon.
V nekem trenutku sem se vprašala nekaj, česar si prej nikoli nisem. Kje je meja med algoritmom, ki pozna moje interese, in algoritmom, ki jih ustvarja?
Algoritmi niso nevtralni.
Pogosto jih opisujemo kot pametne pomočnike, ki nam pokažejo tisto, kar želimo videti. V resnici pa so optimizirani za nekaj povsem drugega, da nas čim dlje zadržijo na platformi. Ne sprašujejo se, kaj je dobro za nas, ampak kaj bo prineslo še en klik in še eno minuto naše pozornosti.
Algoritem nagrajuje tisto, kar sproži odziv. Jezo. Zavist. Strah. Šok. Zato se na naših zaslonih vedno znova pojavljajo vsebine, ki v nas zbujajo močna čustva.
Ko se temu pridruži še umetna inteligenca, postane vse skupaj še bolj zapleteno.
Socialna omrežja so postala nova oblika industrije, ki se trdno obeša na našo pozornost.
Ko sem pritisnila gumb za izbris, sem občutila neizmeren ponos in veliko ponižanje.
Ponos, ker sem končno naredila nekaj zase.
Ponižanje, ker me je ena sama aplikacija uspela prepričati, da je bil ta korak tako velik. Kako je mogoče, da se človek ob izbrisu profila počuti skoraj tako, kot se nekdo po zadnji pokajeni cigareti? Kot bi prekinjal razmerje z nečim, kar ga je dolgo prepričevalo, da brez njega ne morem živeti.
Največje presenečenje pa je prišlo po izbrisu.
Kar naenkrat sem imela čas.
Ogromno časa.
Pridem iz službe, pospravim stanovanje in mi ostane še pet ur dneva. Pet ur, za katere prej sploh nisem vedela, da obstajajo. Sprva je bilo skoraj neprijetno. Kot da bi se znašla v preveliki hiši, kjer odmeva tišina. Pri svojih dvaindvajsetih letih sem začela reševati križanke. Ponovno sem vzela v roke vezenje. Začela sem gojiti zelišča. Več hodim. Več berem. Več razmišljam. Odkrila sem interese, ki sem jih nekje med algoritmi pustila že kot otrok.
Najbolj ironično pa je, da se moji največji strahovi niso nikoli uresničili.
Ničesar nisem izgubila.
Sploh pa ne stika z najbližjimi. Ne vem več, kaj počnejo vsako uro svojega dne, in tudi oni ne vedo, kaj počnem jaz. Priložnost imamo za ponovno odkrivanje drug drugega.
Socialna omrežja so nam ukradla tako čas, kot skrivnosti.
Ne trdim, da so družbena omrežja sama po sebi zlo.
Toda poslovni model, na katerem temelji večina današnjega interneta, ima preprost cilj: čim dlje nas zadržati pred zaslonom. Če to pomeni več reklam, več umetno ustvarjenih vsebin, več manipulacije z našimi čustvi in vedno bolj natančno profiliranje naših navad, potem je to zgolj cena poslovanja.
Sama pa ne želim več plačevati s svojim časom, in, brez da bi se tega prej zavedala, tudi s svojo identiteto. Po skoraj desetih letih neprestanega življenja na spletu imam občutek, da sem prvič zares sama s svojimi mislimi.
